Strokovnjaki

Na področju duševnega zdravja se lahko srečamo z različnimi strokovnjaki kot so psihiater, (klinični) psiholog, socialni delavec, specialni pedagog, delovni terapevt in logoped, ki se med seboj povezujejo v strokovne time. Ti strokovnjaki delujejo tako na področju zdravstvenega in socialnega varstva kot tudi na področju šolstva.

Za lažje razločevanje med psihologom, kliničnim psihologom, psihiatrom, psihoterapevtom in svetovalcem smo pripravili kratek opis posameznega strokovnjaka. Na kratko pa lahko različne vloge psihologa, kliničnega psihologa in psihiatra strokovnjakov ločimo na naslednji način:

Delo psihologa lahko opravlja oseba, ki je zaključila študij psihologije ali biopsihologije. Psihologi delujejo na različnih področjih, npr. v zdravstvu (centri za krepitev zdravja, centri za mentalno zdravje), izobraževanju (svetovalna služba v vrtcih in šolah), socialnem varstvu (centri za socialno delo, zapori), športnih ekipah, raziskovalnih inštitucijah, pravosodju, vladnih službah (npr. pri Varuhu človekovih pravic) in nevladnih organizacijah (npr. karierno svetovanje).

Psiholog se ukvarja s posameznikovim vedenjem, mišljenjem, čustvovanjem, osebnostjo in medosebnimi odnosi. Njegovo delo je oceniti močna in šibka področja posameznikovega delovanja. Nudi psihološko svetovanje, razbremenilne pogovore in psihoedukacijo (tj. učenje ljudi o duševnosti, duševnih težavah in načinih spoprijemanja z njimi). Cilj njegovega dela je opolnomočenje in pomoč ljudem pri spoznavanju svojih težav, soočanju z njimi in iskanju ustreznih rešitev. Psiholog se ukvarja z lažjimi stiskami ljudi (npr. osamljenost, žalovanje, učne težave, stres), z dodatnim izobraževanjem lahko izvaja tudi psihoterapijo za premagovanje večjih duševnih težav (npr. stiske iz otroštva). Pri svojem delu se srečuje z individualnimi posamezniki (osebami s težavami ali njihovimi svojci), pari, skupinami in družinami.

Na podlagi psihološkega ocenjevanja (psihodiagnostika) lahko poda psihološko mnenje, ne postavlja pa diagnoz in ne predpisuje zdravil. Če psiholog ugotovi, da njegovi psihološki pristopi ne zadostujejo, nas usmeri k drugemu strokovnjaku (npr. kliničnem psihologu, psihiatru).

Klinični psiholog je specialist klinične psihologije. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani psiholog oziroma magister psihologije, ki je poleg študija psihologije opravil tudi specializacijo iz klinične psihologije. Ukvarja se z zdravljenjem in obravnavo oseb z duševnimi ali osebnostnimi motnjami.

Klinični psiholog ni zdravnik ali medicinski strokovnjak, temveč zdravstveni delavec, ki izvaja psihološko ocenjevanje (psihodiagnostiko) in nudi zdravstveno obravnavo (psihoterapijo). Deluje na vseh treh ravneh zdravstva (v zdravstvenih domovih, ambulantah, kliničnih centrih in bolnišnicah) ali v zasebni praksi. Do kliničnega psihologa lahko dostopamo sami (npr. v centrih za mentalno zdravje za odrasle) ali nas k njem napoti (osebni) zdravnik. Na voljo je tudi samoplačniška obravnava v zasebni praksi.

Klinični psiholog s pogovorom, opazovanjem in uporabo psihodiagnostičnih sredstev zbere informacije o mišljenju, čustvovanju in vedenju ter izdela celostno klinično-psihološko oceno težav in sposobnosti. Izvaja psihološko svetovanje ter psihoterapevtsko obravnavo (npr. vedenjsko-kognitivna terapija, psihoanalitična) s posamezniki, pari, skupinami ali družinami. Njegovo delo pogosto poteka v timu, saj sodeluje z drugimi strokovnimi delavci. Tako kot psiholog tudi klinični psiholog ne more samostojno predpisovati zdravil.

Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil študij na medicinski fakulteti in opravil specializacijo iz psihiatrije. Deluje na vseh treh ravneh zdravstva (v zdravstvenih domovih, ambulantah, kliničnih centrih in bolnišnicah) ali v zasebni praksi. Ukvarja se z različnimi psihiatričnimi boleznimi in motnjami. Z dodatno izobrazbo lahko izvaja psihoterapijo, sodno izvedenstvo in forenzično psihiatrijo.

Usposobljen je za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj ter predpisovanje zdravil. Psihiatrično zdravljenje je lahko kratkotrajno (v primeru nujnih urgentnih stanj), dolgotrajno (do ozdravitve oz. zmožnosti posameznika, da samostojno živi in deluje v družbi) ali vseživljenjsko (redno spremljanje oseb). Nanj se lahko obrnemo kadar sumimo težje duševne motnje (npr. depresijo, fobije, privide, prisluhe, nihanja razpoloženja, anksiozne in posttravmatske motnje, shizofrenijo ali druge psihotične motnje, stresne, osebnostne ali spolne motnje, motnje hranjenja, spanja ter motnje zaradi zlorab ali odvisnosti). Najpogosteje nas k psihiatru napoti osebni zdravnik.

Psihiater v začetku opravi intervju, na podlagi česar postavi diagnozo in pripravi načrt zdravljenja. Po potrebi osebo napoti na dodatne preiskave (npr. k psihologu, internistu), predpiše zdravila in oceni potreben način obravnave. Psihiater je zdravnik in tako poleg osebnega zdravnika edini, ki lahko predpisuje tudi zdravila. Ne opravlja pa psiholoških testiranj in njegova primarna naloga ni svetovanje ali psihoterapija.

Psihološki svetovalec je strokovnjak z različno izobrazbo (običajno psiholog, lahko pa tudi drugo). S psihološkim svetovanjem ljudem pomaga pri izboljšanju kvalitete življenja (npr. navezovanje boljših medosebnih odnosov) ali soočanju z lažjimi osebnimi težavami (npr. premagovanje treme pri javnem nastopanju). Pri tem se osredotoča na sedanje probleme in ne posega v globje stiske iz preteklosti (npr. travme iz otroštva). Cilj psihološkega svetovanja je vzpostaviti zaupno okolje, v katerem posameznik raziskuje, ozavešča in rešuje svoje probleme na različnih področjih življenja. Osredotoča se na močna področja, ki jih oseba lahko uporabi pri soočanju s težavnimi situacijami. Pri tem psihološko svetovanje ne pomeni dajanja nasvetov, temveč gre za usmerjanje preko različnih vprašanj, s katerimi se posameznik nauči spoprijemati s trenutnimi in prihodnjimi težavami. Psihološki svetovalec lahko pomaga pri soočanju z neizogibno situacijo (npr. izgubo bližnjega), doseganju pozitivne spremembe (npr. osebnostna rast), razvijanju strategij spoprijemanja (npr. s stresom), reševanju težav (npr. prepira s prijateljem) in prevzemanjem nadzora nad lastnim življenjem. Psihološko svetovanje lahko poteka v živo, po telefonu, preko e-pošte ali spleta (e-svetovalnice).

Psihoterapevt je strokovnjak z različno izobrazbo, ki je opravil dodatno izobraževanje iz določene smeri psihoterapije (npr. vedenjsko-kognitivna, psihoanalitična, sistemska). V primerjavi s psihološkim svetovanjem je psihoterapija dolgotrajnejši in zahtevnejši proces, ki se ukvarja z odpravljanjem večjih duševnih težav ali motenj. Njen cilj je predelava zgodnjih negativnih izkušenj in doseganje sprememb v osebnostni strukturi. Psihoterapevt lahko pomaga posameznikom z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresije, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, odvisnosti. Psihoterapija v zadnjih letih vse pogosteje postaja samostojna dejavnost, vendar pa njeno izvajanje v Sloveniji ni zakonsko opredeljeno in poenoteno. Zaenkrat je v veliki večini dostopna samoplačniško, redkeje pa tudi na podlagi napotnice.

Glavna razlika med psihološkim svetovanjem in psihoterapijo je v tem, da se psihološki svetovalec usmerja v preventivo in promocijo duševnega zdravja, delo psihoterapevta pa je pogosteje namenjeno zdravljenju duševnih težav in motenj. Psihoterapevti tako pogosteje delujejo v zdravstvenem okolju, psihološki svetovalci pa v svetovalnih centrih in zavodih.