Psihiatrična zdravila

Vse duševne motnje potrebujejo različne oblike zdravljenja. Ena izmed metod zdravljenja so tudi psihiatrična zdravila. Pri nobeni diagnozi niso v pomoč zgolj zdravila, čeprav so lahko vsaj pri obvladovanju hudih simptomov, kot na primer huda tesnobnost ali strah/groza, prva izbira. Sicer pa se vse duševne motnje in stiske zdravijo tudi s psihološkimi pristopi in pri veliki večini njih lahko zelo izboljšamo stanje z metodami psihosocialne rehabilitacije.

Ta prispevek je namenjen osnovni informaciji o psihiatričnih zdravilih in njihovem predpisovanju.

Poznamo več različnih vrst psihiatričnih zdravil, med katerimi so najpogostejši:

Zdravnik sprejme odločitev, ali nam bo predpisal zdravila ali ne, na podlagi ocene našega duševnega zdravja, pri čemer upošteva:

• S kakšnimi težavami v duševnem zdravju se soočamo?
• Katera vrsta znakov duševne motnje prevladuje?
• Kako huda je naša stika (stopnja akutnosti)?
• Kakšne so naše telesne težave/bolezni?

Pri določenih duševnih motnjah so zdravila glavna oblika zdravljenja (npr. shizofrenija, bipolarna motnja). Služijo lahko tudi za preprečitev ponovnega nastopa ali poslabšanja simptomov duševne motnje – torej ohranjajo duševno motnjo v remisiji.

V primeru hude duševne stiske pa se lahko psihiater v začetnih korakih zdravljenja odloči za predpis zdravil, ki pomagajo blažiti stisko do te mere, da lahko pričnemo s psihološkim zdravljenjem.

Ne glede na vrsto duševne stiske oziroma motnje, moramo vedno jemati zdravila dovolj časa, da se stanje stabilizira. Odločitev o prenehanju zdravljenja z zdravili se sprejme v dogovoru med pacientom, zdravnikom in bližnjimi, upoštevajoč učinke in neželene učinke zdravljenja ter druge okoliščine. Večino zdravil, ki jih uporabljamo pri zdravljenju duševnih motenj (razen uspaval in pomirjeval) je potrebno jemati več mesecev, da preprečimo ponovni pojav težav (relaps).

Psihiatrična zdravila se praviloma, čeprav ne nujno, opuščajo postopoma.

Pri večini psihiatričnih zdravil se zdravilo poleg zgoraj napisanega izbira tudi na podlagi predvidevanja neželenih učinkov, ki se jih skuša zmanjšati na najmanjšo možno mero. To pomeni, da pri psihiatričnem zdravljenju zdravniki iščemo najmanjši možen še učinkovit odmerek zdravila z najmanj neželenimi učinki. Izbira tega pa je pogosto posledica izbire na podlagi principa poskusov in zmot. Tako iskanje pravega zdravila in najučinkovitejšega odmerka navadno traja dlje časa, včasih tudi nekaj mesecev. Razlog je tudi v tem, da številna zdravila ne začnejo delovati takoj, ampak potrebujejo do učinka več tednov rednega jemanja.

V primeru, da se ob jemanju zdravil pojavijo pomembni nezaželeni učinki, se nemudoma obrnemo za zdravnika (osebni zdravnik ali psihiater), ki nam je zdravila predpisal ali kliničnega farmacevta. Pri tem je pomembno povedati ime zdravila in kakšen odmerek zdravila jemljemo.