Petrova zgodba

Še predno sem nastal, nisem bil dobrodošel, kajti moja starša sta imela pri vzgoji starejšega brata trnovo pot tako, da še en otrok absolutno ni prišel v poštev. A ker v življenju obstajajo tudi čudeži, sem po čudežu nastal in tudi ostal…

Preberi več

Anina zgodba

Gledala sem, kako se pisana oblekica v veselem poskoku oddaljuje in v vsej svoji črnini strmela v tla. Vedno sem jo poslušala, ker ji nisem želela razlagati, kako me babica ponižuje, ko mojih staršev ni doma. Kako me zaničuje, obtožuje za vse tegobe tega sveta in celo fizično napada…

Preberi več

Adrijanova zgodba

Naj bo moja zgodba naša zgodba! Cena želje po uspehu je višja kot katerikoli avto ali luksuzna dobrina. Če pretiravaš, plačaš z anksioznostjo in izgorelostjo. Zakaj bi mi verjeli? Zato ker sem nekdo, ki še danes plačuje svojo neprevidnost. Pa naj se vrnem na začetek….

Preberi več

Nikina zgodba

Sem 20-letna študentka, ki si ne bi nikoli mislila, da bo šla pri svojih letih čez toliko ovir in težav. V življenju sem doživela številne padce in vzpone, večje in manjše, vendar meni so se takrat zdeli ogromni. Kot otrok poln energije, družaben, aktiven na različnih področjih nikoli ne bi pomislila, da me bo življenje pripeljalo pred toliko izzivov. Šport in ples sta mi vedno predstavljala užitek in svobodo, saj sem že od majhnega uživala v najrazličnejših športih in plesu, ampak je prišlo obdobje, ko me ni nič osrečevalo…

Preberi več

Mihova zgodba

Včasih se mi je zdelo, da so se moje težave pojavile kar čez noč. Dolgo časa sem si svojo otožnost, nerazpoloženost in ostala podobna občutenja razlagal s tem, da je to enostavno del moje osebnosti. Da sem pač introvertiran. Verjetno je del tega razmišljanja izviral iz tega, da o tem z nikomer nisem spregovoril. Po naključju pa sem v srednji šoli obiskal psihiatrinjo in uvidel, da temu morda vendarle ni tako …

Preberi več

Aleksina zgodba

Dihej, dihej, dihej, še tri minute pa boš doma, še en ovinek. Drž ključe trdno. Dihej. Pomir se. Nehej! Nehej! Nehej! Samo še malo. Leva noga, desna noga. Leva noga, desna noga. Ugh, zakaj zmerej ko gre use uredu. Okej še malo. Hiša. Vrata. Okej doma sem. Odklen pa zapri. Odklen pa zapri. Zdej se lahko zlomim. No tako nekako bi razložila moje vsakodnevne misli na glas, vendar bi verjetno ljudje mislili, da sem nora, ko bi se mogla naglas opominjati na nekaj tako preprostega kot je dihanje.

Preberi več

Brigitina zgodba

Moje ime je Brigita Langerholc. Več kot 18 let sem živela življenje športnice, od tega 10 let Vrhunskega športa, bila sem 2x olimpjjka, večkratna udeleženka svetovnih in evropskih prvenstev, polfinalistka, finalistka.  Skratka malo preveč je bilo moje življenje vpeljano v neke vrste “Superachiever-ko”. Med treningi atletike, sem uspela še zaključiti študij ekonomije v Ameriki in magisterij na Fakulteti za družbene vede. Ko sem končala življenje v “kovčkih” in letanje po svetu, sem se vrnila v Slovenijo…

Preberi več

Larina zgodba

Prihajam kot najmlajša čanica iz 5-članske družine. Kot otrok sem bila navdušena nad vsako stvarjo in takoj, ko sem prestopila prag šole, sem postala aktivna na več področjih. Vpisala sem se na klavir, karate in mažoretke, kar pa sem potem zamenjala za atletiko, ki je postala moja ljubezen in pa na koncu moja največja lekcija do sedaj. Največje veselje mi je predstavljala ravno atletika, zato sem do nje razvila resnejši pristop, hotela sem več….

Preberi več

Desina zgodba

Kot otrok nemara še nisem imela depresij, vendar sem bila pogosto otožna in ves svet se mi je smilil, celo kamni in predmeti in to me še danes spravlja ob živce. Že tedaj sem veliko prejokala in znamenit je moj stavek, ki sem ga izrekla med hlipanjem, ko nisem imela še niti tri leta: »Meni ne jokajo samo učke, meni srček joka.« Temu se še danes režijo na družinskih srečanjih. Do sedmega leta sem živela pri starih starših in to so bila lepa leta, potem pa so me starši vzeli k sebi…

Preberi več

Aljoševa zgodba

Sem Aljoša Bagola, predavatelj, avtor knjižnih uspešnic uspešnic in slovenski kreativni direktor desetletja. To je moja zgodba. Ob koncu leta 2015 sem kot zelo uspešen kreativni direktor enega največjih in najuspešnejših oglaševalskih podjetij v Sloveniji, do ušes zaljubljen v čudovito ženo in krasnega dveletnega otroka, začel čutiti tesnobo in nemir. Kot da sta dušna plima in oseka, sta nihala v vse izrazitejših intervalih in mi srdito pljuskala v vse bolj zaskrbljen obraz…

Preberi več

Klarina zgodba

Par let nazaj, z 12 kg več, prehransko motnjo in občutkom, da nikamor ne spadam je bil prijazen samogovor in lep odnos do sebe le oddaljena ideja, ki se mi je takrat zdela zlagana, skorajda nemogoča.

Koliko truda (in hrane…) je bilo treba, da sem zatirala vse te občutke nesprejemanja, nezadovoljstva, osamljenosti, negativne samopodobe… In tako sem leta in leta živela ”na pol”.

Srečno življenje ne obljublja, da je lahko. Je pa polno.

Preberi več

Lonina zgodba

Sem 21 letna punca Lona, ki prihaja s Koroške.

Študiram psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda in že drugo leto živim v Ljubljani.  Po naravi sem zelo pozitivna oseba, ki zelo rada spoznava nove ljudi in se od vsakega nekaj nauči. Prihajam iz 4-članske družine, ki je kot vsaka družina, posebna na svoj način.

Če bi me spoznal_a danes bi pred sabo imel_a osebo, ki je zelo vesela, pozitivna, polna energije vendar sem rabila skoraj 18 let, da sem prišla do tej točke.

Preberi več

Evina zgodba

Živjo.

Moje ime je Eva. Stara sem skoraj 40 let in se občasno spopadam z anksioznostjo, napadi panike, obsesivno kontrolo in še čem.

In ni me več sram to priznati. Tudi me ni več sram zaprostiti za pomoč, ko čutim, da jo potrebujem. Priznati sebi je prvi in zelo pomemben korak.
Povedati naprej in sprejeti pomoč pa je že pogumno korakanje proti luči na koncu tunela.

Okej je, če nisi vedno okej. Ne boj se in povej naprej!

Preberi več

Jožetova zgodba

Strogi starši in uporniška duša ne sodijo skupaj. Visoka pričakovanja so pripeljala do tega, da sem našel napačno družbo, posledično pa se je moj odnos z družino drastično poslabšal.

Vse skupaj je privedlo do hude depresije, kasneje pa se je sprevrglo v anoreksijo. V pol leta sem izgubil 30 kg, situacija pa se je samo slabšala.

Po neuspelem poskusu samomora se je odnos domačih popolnoma spremenil. S pomočjo staršev, partnerke in profesionalne pomoči pa sem uspel premagati svoje težave.

Preberi več

Veronikina zgodba

Živjo.

Stara sem 21 let in že nekaj let živim v Ljubljani, kamor smo se skupaj z družino preselili iz manjšega kraja. Že od majhnega sem vpletena v šport, kateremu sem se v mladostništvu začela tudi profesionalno posvečati. Temu je še vedno tako, zato sem začasno študij postavila na stranski tir. Prve korake v športne vode je naredil moj starejši brat, jaz pa sem temu z veseljem in strastjo sledila. Trenutno mineva 16 let odkar sledim sanjam in cilju, ki sem ga imela kot otrok. Kljub temu, da je trenutno moj cilj enak, kot je bil pri 5 letih, to ne pomeni, da v tem času ni bilo ovir, težav, skrbi …

Preberi več

Sašova zgodba

Hej,

Sem Sašo, star sem 31 let in se ukvarjam z ogromno različnimi stvarmi.

Srednja šola je bila zame najhujše obdobje mojega življenja. Zamenjal sem šolo, izgubil sem punco, se zredil na skoraj sto kilogramov, shujšal na šestdeset… Bil sem izgubljen, brez prave strokovne pomoči in motivacije za življenje. Bil sem obseden s svojim izgledom in bil izredno nesamozavesten.

Danes pa počnem vse kar sem si v življenju želel!

Preberi več

Ne glede na svoja občutja nisi nikoli sam(a). Zaupaj nam svojo osebno zgodbo na povejnaprej@nijz.si

Tukaj si poglej še druge načine, kako lahko postaneš del naše zgodbe.