Osebne zgodbe

Moje ime je David in sem najbolj živčna oseba, ki jo poznam.

Na ta način bi se pred desetimi leti najraši predstavil vsakemu novemu človeku, ki sem ga spoznal. Seveda se nisem. To bi terjalo veliko mero poguma, da ne rečem norosti. Popolnoma jasno se mi je namreč zdelo, da kot mlad človek, ki šele leze na svoje mesto v svetu, svojih notranjih bojev, dvomov in frustracij ne smem kazati nikomur navzven.

Na fakulteto sem prišel kot razposajen, motiviran, srečen in naspan mladenič. Rad sem imel medicino. Ob vsaki priliki sem duhovičil. Navezal sem ogromno novih stikov in se že v drugem semestru zaljubil. Življenje je bilo lepo.

Pred študijem izkušenj s tesnobo nisem imel. V družini nismo imeli denarnih stisk, bili smo povezani in smo se imeli radi. Bil se zdrav. Šola je šla brez večjih težav, ocene so bile lepe. Treniral sem sabljanje in uspešno tekmoval. Čez dan brzel naokoli z neustavljivim zagonom uspešnega dijaka, zvečer zaspal mirno in spokojno v štirih minutah.

Sprva je zgledalo, kot da bodo študentska leta podobna. Vpisal sem se na Medicinsko fakulteto. Tu je bilo sicer potrebno bistveno več učenja in dela, izpiti so bili težji, teorija bolj zahtevna. Ampak discipline mi ni nikoli primanjkovalo in zdelo se je, da bo tudi študij potekal brez večjih težav. V prvem letniku nisem opazil, kako se mi zelo počasi in vztrajno oblikuje primež v prsnem košu. Kot tisti starinski, kuhinjski pripomoček za treti orehe. Res počasi se je umestil tako, da je na sredino ‘čeljusti’ leglo moje srce. In pričel stiskati.

Življenje se mi je podrlo v tretjem letniku študija. Po zimskih počitnicah, ki smo jih s prijatelji preživeli v koči v čudoviti naravi, sem pričel s sklopom psihiatrije. Na večer pred prvim dnevom sem legel v posteljo ob 21:55, da v miru zaspim in prvi dan po praznikih pričnem spočit. Namesto, da bi ob desetih mirno zaspal, sem ob enajstih doživel svoj prvi panični napad.

Že nekaj tednov kasneje smo se pri psihiatriji učili natanko o tem, kar sem doživljal na noč pred prvim predavanjem. O tesnobi in o paniki. Seveda mi to novo pridobljeno znanje ni kaj dosti koristilo. »O uau, živčen sem. Hvala za definicijo.«

Spomnim se, kako sem se obračal v postelji in trudil zaspati. To je tista ključna beseda – trudil. Ko zdaj sedim v dnevni sobi in za nazaj razmišljam, kaj me je pripeljalo do najtežjega obdobja svojega življenja, je zagotovo ena od glavnih krivcev moj karakter. To je karakter človeka, ki ima rad vse pod kontrolo. Angleži bi mi najbrž rekli control freak. Zato mi študij niti ni predstavljal velike težave. Sam sem se odločil, kdaj se bom pričel učiti za izpit (in to ponavadi storil kak teden prej, kot je bilo nujno potrebno, da se je na koncu vse lepo izšlo). Sam sem si odredil, koliko ur na dan bom sedel za knjigami. Kdaj bom zjutraj prišel v knjižnico, kako dolgo pavzo si bom privoščil za kosilo in kolikokrat na teden se bom dobil s punco. Vse je bilo v moji domeni in bil sem gospodar svojega življenja.

Ljudje, ki najboljše spijo so ljudje, ki se znajo najlažje prepustiti. Samo biti v danih okoliščinah, brez truda in brez intenzivne borbe za nadzor. Jaz tega nisem znal. Če je bila luč na semaforju rdeča, sem že čutil stopnjevanje pritiska v prsnem košu. Bil sem živčen, ker sem želel peljati, pa nisem smel. Na barvo luči nisem imel vpliva, kar je bilo zame noro frustrirajoče. Kadar sem za vikend načrtoval izlet v hribe, pa je prišel deževni dan, sem se do večera kujal in jezil, da zakaj se to vedno zgodi prav meni!? In seveda – ko sem se na večer pred prvim predavanjem iz psihiatrije ulegel v posteljo in se več kot eno uro premetaval iz levega na desni bok, se je moja panika pričela vztrajno stopnjevati.

Nekoč me je nekdo vprašal, katero supermoč bi si izbral, če bi lahko izbiral. Ne, ne bi si zaželel sposobnosti letenja ali rentgenskega vida. Še zdaj bi si izbral sposobnost, da zaspim v trenutku, ko želim. Gumb, ki ‘ugasne Davida’. Morda ne ravno ugasne ampak prestavi v ‘standby’. Še danes, po vseh pomembnih in uspešnih korakih, ki sem jih naredil na področju duševnega zdravja in nespečnosti, mi je najbolj stresen del dežurstva večer pred službo. Ni mi torej najbolj stresen trenutek, ko sem na oddelku in se pred mano slabša klinično stanje bolnika. Ko gre za življenje in smrt in se moram odločati hitro, premišljeno, nezmotljivo. Bolj kot ta trenutek mi je stresen večer, ko doma v miru ležem v varno zavetje tople postelje. Kako je to mogoče?

Ker imam v službi popoln nadzor. Jaz odredim, katero zdravilo prejme bolnik in v katerem odmerku. Jaz se odločim, kdaj na pomoč pokličem nadzornega specialista, kirurga ali intenzivista. V vsem moram biti aktiven. Pasivnost ne obstaja.

Za razliko pa na večer pred dežurstvom ne morem jaz odrediti, kdaj bom zaspal. Na to seveda lahko vplivam. Poskrbim za primerno higieno spanja, ne pijem kofeina po četrti uri popoldne, si primerno ohladim spalnico, s čepki za ušesa poskrbim za tišino. Ampak trenutka, ko bom zaspal, ne morem določiti sam. Ta trenutek pride sam in to takrat, ko ga najmanj intenzivno iščem.

Kaj je panični napad? To je najhujša oblika tesnobe, ko se nam naša anksioznost stopnjuje do absolutnega vrha in nas postane strah za svoje življenje ali za svoj razum. Zdi se nam, da bomo umrli ali pa se nam bo zmešalo. Anksioznost že sicer pomeni doživljenje občutkov straha in tesnobe v situaciji, ki tega ne opravičuje. Če smo na sprehodu v gozdu in proti nam prične lezti strupena kača ne moremo reči, da smo anksiozni. Takrat je strah upravičen, naš pulz poraste iz fizioloških razlogov in pričnemo bežati. Zavit v toplo odejo v domači postelji pa pač ne potrebujem utripa 130 na minuto.

V tretjem letniku fakultete sem se zapletel v grozovit cikel. Pričel sem se bati spanca. Postal je izziv, ki mu nisem bil kos. Moj vsakodnevni, najtežji izpit. Že na poti domov, ko se je zunaj mračilo, me je pričelo stiskati v prsnem košu, kot da bi pred vrati predavalnice čakal na zahteven ustni izpit. Zvečer sem legel v posteljo in imel občutek, da grem v pomemben boj, od katerega je odvisno vse. Zaradi te napetosti seveda nisem zaspal do poznih (ali še huje – zgodnjih!) ur. Naslednji dan sem bil neprespan in ta občutek težke glave me je cel dan spominjal, da me zvečer čaka ponovni boj. Z vsakim dnevom sem bil bolj utrujen in bolj prestrašen. Anksioznost, ki je bila sprva omejena na spanec, se je pričela širiti. Imel sem občutek, da nisem sposoben osnovnega funkcioniranja. Da nimam energije, da bi normalno študiral. Zdelo se mi je, da sem šibek in prizadet, da sem edini na svetu, ki ima take neumne težave. Sošolci in prijatelji so se mi zdeli nepremagljivi, spočiti, srečni. Bal sem se vsakega dneva posebaj, bal sem se študija in bal sem se, da ne bom nikoli zmogel naporov zdravniške službe. Izhoda nisem videl.

Na koncu me je prav ta osnovna karakterna značilnost, ki me je na nek način spravila v to zagato, iz nje povlekla. Prevzel sem nadzor. Ugotovil sem, da se ne morem prisiliti k spancu. To ni v moji moči. Je pa v moji moči praktično vse ostalo.

Kako se bom pripravil na spanec? Pričel sem z meditacijo. Umirjal sem svoje misli in pred spanjem opravil dvajsetminutno vajo čuječnosti.

Na kaj se bom osredotočil, ko ležem v posteljo? Ne na to, da zaspim. Ampak na to, da sem miren. Anksioznih misli in skrbi ne moreš ustaviti – pojavijo se, ko želijo. Če pa jih sam ne podžigaš in spodbujaš z utrujajočimi tokokrogi tudi bistveno hitreje izzvenijo. Torej ko se pojavi misel Joj, še vedno ne spim!, ji ne sledimo z živčnim rafalom Pa res, katastrofa! Spet bom utrujen! Saj sem vedel! Enostavno pustimo, da gre misel mimo. Si čestitamo, da se ne poganjamo v paniko. In smo mirni. Ali pa vsaj nismo panični (že to je pomemben napredek).

Kaj, če ne zaspim dolgo in sem jutri utrujen? Bom pač utrujen, kot je občasno čisto vsak človek na tem planetu. Ko si sposoben neprespan priti na faks in se zasmejati »Jao, včeraj je bila pa čudna noč! Gremo na kavo, res jo potrebujem!«… je to popolnoma drugače kot prihod v predavalnico v hudi otožnosti in depresivna pripomba »Jaz ne vem, kaj naj, ne zmorem več«.

Začel sem tudi s preusmerjanjem pozornosti. Ponavljal sem si osnovne mantre. Spanec je osnovna potreba telesa. Spal boš, ko boš utrujen. Če sem kakšen dan potreboval uro ali dve dlje, da sem zaspal, sem vedel, da bom naslednji dan bolj utrujen in bom zato zaspal prej. Poleg tega pa sem se naučil zelo pomembno lekcijo. Na koncu je vedno vse v redu. Nikoli nisem od izmučenosti padel po tleh sredi Zaloške, na kar so me ponoči svarile od anksioznosti podžgane misli. Nisem ponavljal letnika, nisem uničil svoje zveze s punco, nisem umrl. Ne glede na to, kako grozna je bila noč, je bilo na koncu vse v redu. »Vse bo v redu« je najbolj splošna pripomba na svetu in le malokrat naredi dejansko razliko pri našem mentalnem stanju. Drugače pa je, ko jo izkusiš. Ko dejansko vidiš, da si sposoben funkcioniranja tudi v suboptimalnih pogojih. Takrat te to vedenje zelo pomiri. Na nek način nam naši najšibkejši in najtežji trenutki najbolj pomagajo pri rasti, saj nam pokažejo, česa vsega smo sposobni. Samo prisluhniti jim moramo.

Vse te tehnike sem prenesel na druga področja življenja in pričel aktivno delati proti generalni anksioznosti, ki me je počasi ukleščevala. Teorija in praksa čuječnosti sta postali del vsakdana. Meditiral sem. Na stvari sem skušal gledati z distanco in logičnim uvidom. Prepoznal sem panične misli in jih ne podžigal. Šlo je počasi, korak za korakom. Res počasi. Šele v petem letniku (dve leti kasneje!) sem lahko rekel, da mi je uspelo. Seveda je bil napredek opazen že bistveno prej. Počasen in vztrajen napredek. Ne misliti, da sem bil dve leti paničen in da nisem nič spal. Konec koncev sem v tem času uspešno opravljal zelo naporen študij, ustanovil dramsko skupino in izpeljal še kup drugih projektov, ki so me zelo veselili. Ampak točka, na kateri sem lahko rekel Evo, bravo David, spet si mirna oseba, se je izmikala zelo, zelo dolgo.

Dovolite mi, da zaključim z dvema najpomembnejšima lekcijama, ki sem ju pridobil iz te izkušnje. V upanju, da morda pomagam še komu, ki ga morijo podobni duhovi.

Prvič – velike težave nastanejo počasi. Zato moramo razumeti, da jih bomo tudi reševali počasi. Miselni vzorci, ki nas vodijo v občutke tesnobe, žalosti in panike, ne nastanejo iz danes na jutri. Prav tako jih ne bomo rešili iz danes na jutri. Verjemite, da sem poskušal. Na Google sem že drugi dan svoje stiske napisal ‘kako zaspati’. Kupil sem si baldrijanove kapljice v lekarni (blazno smrdijo, probajte s čim drugim). Pred spanjem sem se stuširal z vročo vodo in spil kozarec toplega mleka. Opravil sem dve minuti dihalnih vaj. Pa sem vseeno za ponoven občutek notranjega miru potreboval dve leti.

In drugič – glede svojih stisk ne bodi tiho. Ko sem začel razmišljati, da bi se prijavil kot ambasador Nisi okej, povej naprej, sem se kar hitro odločil, da to ni zame. Enostavno sem v fazi življenja in kariere, ko moram skrbno izbirati projekte, ker se mi jih je nabralo preveč. Šele mesec dni kasneje sem nenadoma dojel, da mi je prav ta kampanja pisana na kožo. Uspelo mi je prebroditi najhujšo stisko v življenju. Ampak nisem je prebrodil sam. Moja punca (sedaj že žena) je bila zame absoluten superheroj. Starši so bili na moji strani in me podpirali na vsakem večjem ali manjšem koraku. O stiskah je treba govoriti ne da bi se bali, da nas to dela manjše in šibkejše ljudi. Kvečjemu obratno! Če bi bili vsi dovolj pogumni, da se odprejo in delijo svoje dvome, skrbi in poraze (ne pa le hudih riti in bicepsov na socialnih omrežjih), potem se tudi meni davnega leta 2013 ne bi zdelo, da so moje težave tako ekskluzivne in nenavadne. Zavedal bi se, da se vsakodnevno z nespečnostjo, tesnobo in depresijo spopada na tisoče mladostnikov. To bi mi pomagalo. Ne zato, ker bi jim privoščil; preprosto zato, ker bi mi dalo vedeti, da so moje stiske nekaj normalnega in povsem človeškega. Pa tudi prehodnega.

Moje ime je David in sem zelo živčna oseba. Včasih ne zaspim, ker me skrbi služba. Zgodi se mi, da med uspavanjem dojenčka ne zmorem več in se začnem tresti od nervoze. Pride dan, ko analiziram svoje življenje za tri mesece vnaprej in vidim le anksioznost in sivino.

Sem pa tudi zdravnik, ki dežura v kliničnem centru. Sem oče, ki obožuje svojo punčko in bi za svojo družino naredil karkoli. Sem vplivnež, ki opravlja dve službi hkrati. In vem, da so moje stiske nekaj povsem normalnega. Da ne pomenijo, da sem slaba oseba, da sem nesposoben ali da bom v življenu nesrečen.

Predvsem pa vem, da je na koncu vse v redu.