Priznani psihoterapevtski pristopi v okviru specializacije iz klinične psihologije v Sloveniji

Zakaj psihoterapija?

Pishoterapija je oblika zdravljenja duševnih težav in stisk, ki sama po sebi ne vključuje farmakološkega zdravljenja (tj. zdravljenja z zdravili), temveč temelji na raziskovanju in naslavljanju duševnih stisk preko pogovora. Za psihoterapijo se lahko odloči vsak posameznik, ki želi nasloviti težave, ki ga ovirajo pri vsakodnevnem delovanju (npr. pogosto prisotni občutki tesnobe, vsiljive misli, močno nihanje razpoloženja ali brezvoljnost) ali si želi dodatno izboljšati svoje delovanje (npr. boljše soočanje s stresom, boljši medosebni odnosi ali učinkovitejše reševanje problemov).

Svetovanje ali psihoterapija?

Poleg psihoterapije obstaja tudi psihološko svetovanje, katero je krajše, manj zahtevno in osredotočeno na reševanje trenutnih težav in ne posega v razreševanje globljih stisk iz preteklosti (npr. travme iz otroštva).

Več o razlikah med svetovanjem in psihoterapijo ter o strokovnjakih, ki jih izvajajo, preberi na naslednji povezavi.

Vrste psihoterapije

V Sloveniji so s strani Zbornice kliničnih psihologov priznane spodaj opisane štiri vrste psihoterapije, za katere se klinični psihologi v času specializacije tudi izobrazijo. Obstaja sicer še mnogo drugih zelo raznolikih pristopov, ponudnike katerih lahko najdemo tudi v Sloveniji, vendar izobraževanje teh in usposabljanje zanje ni priznano s strani Zbornice kliničnih psihologov.

1.Vedenjsko-kognitivna psihoterapija → kognitivno-vedenjski terapevt

Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so znanstveno močno podprti pristopi za reševanje širokega spektra težav. Obravnava z VKT je večinoma kratka in obsega 10 do 15 srečanj. Klient in terapevt na začetku skupaj oblikujeta časovnico terapevtskih ciljev in strategij, katere kasneje med obravnavo nenehno preverjata. Večinoma je terapija usmerjena na reševanje težav »tukaj in zdaj«. Terapevti s pomočjo dobro definiranih korakov pomagajo klientom razviti bolj učinkovite strategije in tehnike soočanja z vsakodnevnimi izzivi in stiskami. Klient izvaja tudi domače naloge za postopno uvajanje in utrjevanje drugačnih strategij soočanja s stiskami in vsakodnevnimi izzivi.

2. Psihoanalitična psihoterapija → psihoterapevt razvojnoanalitične usmeritve in psihoanalitični psihoterapevt

Psihoanalizo je razvil Sigmund Freud na začetku 20. stoletja, ko je začel raziskovanje nezavednega. Temelji na predpostavki, da se svojega doživljanja in ravnanja ne zavedamo v celoti. Osredotoča se na raziskovanje vzroka in vpliva teh nezavednih vsebin, katere se lahko kažejo v težavah v medosebnih odnosih ter v samozaupanju. Preko odkrivanja in raziskovanja vzrokov nezavednega lahko posameznik bolje upravlja svoj odnos do sebe in do okolja. Srečanja v okviru psihoanalitične psihoterapije običajno trajajo 50 minut in se izvajajo tedensko, zdravljenje pa večinoma traja približno eno leto, vendar je lahko veliko krajša (tudi samo en mesec) ali pa veliko daljša (več let). Čas trajanja je odvisen od vsakega posameznika in njegovih potreb.

3. Skupinska analiza → skupinski analitik

Začetnik skupinske analize je S. H. Foulkes. Trdi, da so težave najbolje raziskane, razumljene in reševane v skupinah, ker le-te tudi nastopijo v odnosih z drugimi (npr. težave na delovnem mestu, v družini). Posledično je v središču skupinske analize ideja, da smo ljudje družabna bitja, katerih življenja so povezana z drugimi ljudmi. Temelji na opažanju, da predelovanje za člane in članice pomembnih skupnih tem v skupini lahko doseže globoke in trajne spremembe v njihovih življenjih.

Analitične skupine imajo poleg vodje navadno šest do osem članov in se sestajajo vsak teden za 90 minut. Trajanje skupinske terapije je zelo odvisno od posameznikov in njihovih težav, vendar večinoma traja več kot eno leto.

4. Sistemska družinska psihoterapija → sistemski družinski psihoterapevt

Sistemska družinska psihoterapija naslavlja težave, ki nastanejo v kontekstu posameznika in njegovih bližnjih oseb. Namenjena je predvsem posameznikom, parom in družinam. V nasprotju z ostalimi psihoterapevtskimi pristopi se ta pristop primarno usmerja na družine, medtem ko se drugi na posameznika.

Sistemska perspektiva pomeni, da obravnava enoto (družino) kot del večjega družbenega sistema – lokalne in globalne skupnosti z določenim kulturnim ozadjem, socialnoekonomskim statusom, političnim ozadjem itd. Cilj sistemske terapije je spopadanje s težavami, povezanimi z odnosi z drugimi ljudmi. Te težave so lahko na primer na čustvenem in/ali vedenjskem področju, težave v komunikaciji ali težave s prilagajanjem na spremembe (v družini).

Terapevtsko delo poteka individualno ali v skupini – torej s posameznikom, parom, družino ali skupino le-teh. Skupino parov ali družin praviloma vodita dva sistemska psihoterapevta.

Eno srečanje navadno traja med 60 in 90 minut vsak teden ali vsakih par tednov. Običajno celoten proces terapije zajema med 6 do 20 srečanj, odvisno od stisk in potreb posameznika ali skupine.