Novice

Ambasadorja Lona in Joža v televizijski oddaji o duševnih stiskah mladih
Za zaupanje vase

Ekipa kampanje vam želi prijetne praznike in srečno novo leto!

Za zaupanje vase
Božič sem imel vedno rad. Razposajenost, klepet in prazničnost v naši gostilni. Na krajino sedli mir in spokoj. Škripanje snega pod nogami in šklepet zob v mrzli panonski zimi. Priprava božičnega drevesca, kar je takrat pomenilo, da sva se z očetom ali dedkom odpravila v gozd, s sekiro zanj in sekirico zame. Smrečica, ki smo jo okrasili z nekaj kroglicami, kosmiči vate, papirnatimi okraski in iz Avstrije prešvercanimi čokoladicami v obliki stekleničk z rumovim polnilom. (Najbrž zato, da jih otroci nismo takoj sneli in snedli.) Čeprav je praznike dala slutiti le polnočnica v cerkvi, nekaj sramežljivih barvastih lučk na smreki v parku in par girland na balkonih, je svečanost bila otipljiva…
Za zaupanje vase
Božič sem imel vedno rad. Razposajenost, klepet in prazničnost v naši gostilni. Na krajino sedli mir in spokoj. Škripanje snega pod nogami in šklepet zob v mrzli panonski zimi. Priprava božičnega drevesca, kar je takrat pomenilo, da sva se z očetom ali dedkom odpravila v gozd, s sekiro zanj in sekirico zame. Smrečica, ki smo jo okrasili z nekaj kroglicami, kosmiči vate, papirnatimi okraski in iz Avstrije prešvercanimi čokoladicami v obliki stekleničk z rumovim polnilom. (Najbrž zato, da jih otroci nismo takoj sneli in snedli.) Čeprav je praznike dala slutiti le polnočnica v cerkvi, nekaj sramežljivih barvastih lučk na smreki v parku in par girland na balkonih, je svečanost bila otipljiva.
Danes je svečanost zahtevana. Kapitalistični koledar dejanskega vedno prehiteva za vsaj dva meseca, in tako se sodobni Božič v trgovinah in na televizijah prične 2. novembra, ko smo opravili s prižiganjem sveč na grobovih. Kot nekdanji kreativni direktor v oglaševanju poznam silovitost komercialnega pritiska na naše ravnanje in razmišljanje. Ljudje smo bitja, ki se psihološko varno počutimo le če pripadamo, in zato se nenehno oziramo po prevladujočih normah, trendih, običajih in pričakovanjih. Zato nam praznične superpodobe ne puščajo možnosti za izbiro, ampak nas – če želimo ustrezati – zavezujejo k posnemanju, oponašanju in uprizarjanju videnega.
S Kupi! pa ne nastanejo le kupi stvari, ampak tudi kopica psihičnih bremen. Prednovoletni čas je za veliko ljudi zelo obremenjujoč. Če se nam zdijo romanje v nakupovalne centre, obsedeno naročanje daril po spletu ali objestni vrvež naporni, pa vse več ljudi praznike preživlja v hudi stiski, obupu in razočaranju. Adventni koledar za marsikoga postane odvratni koledar. Nekateri se spopadajo s težkimi finančnimi izzivi, drugi so žrtve nasilja v družini, tretji so resno potrti, lačni in osamljeni. Nemalo jih pa vse omenjeno doživlja hkrati.
Poleg starostnikov so pa pogosto največja žrtev mladostniki. Dovolj stari, da jih čarobno doživljanje praznikov v otroštvu ne prežame več v celoti, in hkrati premalo stari, da bi se znali spoprijeti s tegobami in si poiskati pomoč, se znajdejo v nezavidljivih vlogah. Prenekateri mladi so proti svoji volji že zgodaj postaršeni, kar pomeni, da zaradi svojih staršev obtičijo z nalogo biti edini odrasel v družini. Starši v disfunkcionalnih odnosih, ki se obnašajo nezrelo, toksično in nasilno, otroke obremenijo s skrbjo za njih in v tej sprevrženi logiki prepustijo, da se vloge v celoti zamenjajo. Otroci so starši svojim staršem ali skrbnikom, ti pa se v globoki nerazčiščenosti svojih težav in obtičanosti obnašajo otročje. Podobe popolnih in harmoničnih družin v oglasnih blokih, naraščajoča tekmovalnost sodobnega izobraževalnega sistema in zasvojljive tehnologije, ki po tekočem traku prinašajo bleščave uprizoritve (pogosto zlagano) radostnih, srečnih in uspešnih vrstnikov ali vzornikov, jih pa zgolj še pahnejo v spiralo obupa in nemotiviranosti.
Ne želim biti spokorjeni marketinški grešnik ali kakšen Grinch, ki vam kvari praznike z moraliziranjem in patetiko, a razmislek o tem, kaj pravzaprav tvori tkivo zdrave družbe, je najbrž mogoč le v času, ko vsi načrtujemo popolno božično večerjo. To tkivo so odnosi. To, da otrokom dovolimo biti, da so otroci, je mogoče le, če smo odrasli v odnosih res dorasli zahtevanim standardom. Biti odrasel pomeni prevzemati odgovornost za svoje ravnanje, biti odrasel pomeni zaščititi in varovati svoje otroke – še posebej, če je to pred nami samimi. Biti odrasel včasih pomeni priznati si nemoč, si dovoliti šibkost in si poiskati pomoč.
A zgolj nalaganje bremen na že tako šibka pleča obupanih, revnih in poškodovanih je neodgovorno. Sistem, v katerem živimo, nam že dolgo streže z dokazi, da so odnosi skaženi in podrejeni storilnosti, učinkovitosti in donosom. Resnični donos dobrega odnosa je pa zaupanje. Zaupanje, da bomo zmogli, pa naj se nam pripeti karkoli. Zato moramo najprej zgraditi odnos s samimi sabo. Strah ni odsotnost poguma, ampak zaupanje, da bomo vsemu kos.
Zato meni dobra psihološka pomoč in oskrba pomenita opremljanje ljudi z zaupanjem vase. Ti odmerki so zgolj kapljični, zato se sprememba ne zgodi čez noč. In čeprav se preveč ljudi v razposajenosti ali pa »samoterapevtsko« zateka h kapljici rujnega, bi bilo bolje, da si omislimo kapljico rajskega. To pa je, da sebi ali svojim otrokom poiščemo pomoč in si dovolimo občutek, da bomo zmogli. Ko se prebudimo v prepričanju, da bo šlo in da na svetu nismo sami, kot tudi edini, ki se jim je zgodila stiska, je občutek osvobojenosti in na novo odkrite lahkotnosti tisti, ki nas radostno žene naprej. Raj je znotraj.
Srečno, zdravo in zaupanja vase polno 2023!
Aljoša

Novice / 1. 12. 2022
Odštevajmo skupaj do novega leta
Prišel je praznični december, mesec poln pričakovanj, upanja, veselja, čarobnosti. Za vas smo pripravili adventni koledar, s katerim vas vsak dan vabimo, da naredite nekaj koristnega in lepega zase ali za svoje bližnje, in tako polepšate dneve sebi in drugim vse do novega leta.
Upamo, da vam bo koledar pomagal ohranjati vedrino in dobro razpoloženje v času, ki mnogim predstavlja veliko stisko, saj predpraznično obdobje poveča občutke osamljenosti, praznine, žalosti. Zato poskrbite za lastno dobro počutje, počnite stvari, ki vas veselijo in podarite svoj čas tistim, za katere veste, da jim bo pomenil več kot karkoli drugega.
Koledar lahko natisnete, ga doma obesite in skupaj z nami pričakate novo leto v veselem in prijetnem razpoloženju. Srečno!
Adventni koledar

Zapisi naših ambasadorjev / 22. 11. 2022
Se počutiš osamljeno?
Z začetkom študija se spremeni marsikaj. Mnogi prvič zapustimo dom in izkusimo življenje z novo žlico samostojnosti. To je čas, ko se v nas mešajo pozitivni in negativni občutki. Navdušenje, radovednost, strah, tesnoba, zaskrbljenost, predvsem pa osamljenost…
Se počutiš osamljeno?
Z začetkom študija se spremeni marsikaj. Mnogi prvič zapustimo dom in izkusimo življenje z novo žlico samostojnosti. To je čas, ko se v nas mešajo pozitivni in negativni občutki. Navdušenje, radovednost, strah, tesnoba, zaskrbljenost, predvsem pa osamljenost. Osamljenost je zelo neprijeten občutek, s katerim se na neki točki srečamo vsi. Lahko se pojavi kadar smo sami ali kadar smo z drugimi, a se z njimi ne čutimo povezano. Ti negativni občutki nas lahko še bolj potisnejo v samoto in se stopnjujejo v hudo duševno stisko.
V prvih mesecih študija smo lahko precej osamljeni. Večina nas nikogar ne pozna, kakor tudi prvič spoznavamo svoje novo okolje. Pogrešamo naše bližnje, ki smo jih s selitvijo zapustili, in našo dnevno rutino, ki smo jo bili primorani spremeniti. Poleg vseh ostalih obveznosti študija, se grajenje prijateljstev zdi nemogoče. Zavedati pa se moramo, da nismo sami v naših občutkih. Večina brucev okoli nas se sooča z enako situacijo. Kaj kmalu ugotovimo, da raziskovanje novega okolja, učenje samostojnosti in študijske obveznosti gredo z roko v roki z ustvarjanjem globokih odnosov. Med seboj si lahko pomagamo in odganjamo občutke osamljenosti.
Seveda si lahko pustimo biti žalostni in lahko pogrešamo naše bližnje. Z njimi poskušamo najti alternativne načine ohranjanja stika, med tem pa ostanimo odprti za nova prijateljstva. Z občutki osamljenosti se spopadamo s pogovorom, pri hudi stiski lahko poiščemo tudi profesionalno pomoč. Za spoznavanje enako mislečih ljudi se vključujemo v študentska društva, hobije in druge skupinske aktivnosti.
Janja

Novice / 26.10.2022
Pot do pomoči – Nova interaktivna aplikacija za iskanje pomoči
Na spletni strani smo rubriko »Kam po pomoč?« obogatili z novo interaktivno aplikacijo, ki vodi po poteh iskanja ustrezne pomoči in podpore v primeru duševne stiske. Ko se znajdemo v stiski, se nam namreč pogosto pojavijo številna vprašanja, med drugim tudi »Kako in kje lahko najdem pomoč?«…
Pot do pomoči – Nova interaktivna aplikacija za iskanje pomoči
Na spletni strani smo rubriko »Kam po pomoč?« obogatili z novo interaktivno aplikacijo, ki vodi po poteh iskanja ustrezne pomoči in podpore v primeru duševne stiske. Ko se znajdemo v stiski, se nam namreč pogosto pojavijo številna vprašanja, med drugim tudi »Kako in kje lahko najdem pomoč?«.
Ustrezno pomoč zase ali za svoje bližnje sedaj pomaga najti interaktivna aplikacija v obliki dveh dreves, ki vodita po različnih oblikah pomoči glede na stopnjo duševne stiske (ali gre za hudo duševno stisko ali nenujno stanje). S klikom na drevesne liste se odpirajo okenca z osnovnimi informacijami o posameznem viru pomoči s kontaktnimi podatki in načinih obravnave.
Ko se znajdete v duševni stiski – ne oklevajte, temveč povejte naprej in poiščite ustrezno pomoč.
Novice / 18.10.2022
Prisluhnite vodji kampanje Nuši Crnkovič v podkastu NIJZ
Zakaj je stigma duševnega zdravja še vedno med nami in kako jo prepoznamo? Kakšne dodatne stiske povzroča ljudem, ki se soočijo s težavami v duševnem zdravju? Ali stigma vpliva na (ne)iskanje pomoči?
Prisluhnite vodji kampanje Nuši Crnkovič v podkastu NIJZ
Zakaj je stigma duševnega zdravja še vedno med nami in kako jo prepoznamo? Kakšne dodatne stiske povzroča ljudem, ki se soočijo s težavami v duševnem zdravju? Ali stigma vpliva na (ne)iskanje pomoči? Kakšni so po enem letu odzivi na kampanjo in zakaj imajo v njej najpomembnejšo vlogo ambasadorji? S kakšnimi izzivi na področju duševnega zdravja se najpogosteje soočajo študentje? Kako bolje razumeti duševne motnje in kako postati bolj sočuten? Vse to in še več so bile ob robu svetovnega dneva duševnega zdravja, 10. oktobra, in ob pričetku novega študijskega leta teme druge epizode podkasta NIJZ.
Vabljeni k poslušanju!

Novice / 13.10.2022
Zdravnik David Zupančič postal novi ambasador kampanje
Kampanji Nisi okej? Povej naprej. se je kot ambasador pridružil David Zupančič – specializant infektologije v Univerzitetnem kliničnem centru, doktorski študent, mladi očka in (verjetno) prvak med slovenskimi zdravniki po številu sledilcev na Instagramu …
Zdravnik David Zupančič postal novi ambasador kampanje
Kampanji Nisi okej? Povej naprej. se je kot ambasador pridružil David Zupančič – specializant infektologije v Univerzitetnem kliničnem centru, doktorski študent, mladi očka in (verjetno) prvak med slovenskimi zdravniki po številu sledilcev na Instagramu. Na svojem profilu @ministry.for.wtf na šaljivo resen način predstavlja različne teme povezane z zdravjem in dobrim počutjem ob prigodah iz svojega zasebnega in poklicnega življenja.
David se je odločil pridružiti kampanji, ker ima za sabo dolgoletno obdobje anksioznosti, tesnobe, paničnih napadov, nespečnosti. Ker se zaveda, da se s težavami v duševnem zdravju spopadajo številni mladi, želi kot ambasador kampanje sporočati, “da stiske niso nekaj unikatnega, da se z njimi srečujejo mnogi, da so nekaj normalnega in povsem človeškega”. Kot ambasador bo poudarjal pomen deljenja stiske z drugimi, iskanja in sprejemanja pomoči ter podpore bližnjih brez strahu, “da nas to dela manjšega in šibkejšega”.
Več o Davidu in njegovi zgodbi si lahko prebereš na povezavi.

Zapisi naših ambasadorjev / 7.10.2022
Novim izzivom naproti: od dijaka do študenta
V življenju se občasno soočamo z večjimi spremembami našega vsakdana. Eden izmed takih življenjskih prehodov je prehod iz dijaškega v študentsko življenje. V bolj odraslo fazo našega življenja…
Novim izzivom naproti: od dijaka do študenta
V življenju se občasno soočamo z večjimi spremembami našega vsakdana. Eden izmed takih življenjskih prehodov je prehod iz dijaškega v študentsko življenje. V bolj odraslo fazo našega življenja. Za mnoge od nas to prinaša tudi delno odselitev od doma – prvič v življenju. Saj vemo, da bomo prišli za vikend domov, se prepustili “hotelu Mama” in nazaj v mesto študija šli s polnim kovčkom sveže opranih oblek, ampak se kljub temu počutimo bolj odrasle. No, vsaj zame je bilo tako.
Rada imam novosti in v srednji šoli sem se poigravala z idejo študija v tujini. No, tudi pred srednjo šolo sem se resno zanimala za obiskovanje srednje šole v Ljubljani, kar bi zahtevalo še zgodnejšo selitev od doma kljub temu, da smo imeli doma dobre odnose.
Študij … V času srednje šole mi je misel na študij predstavljala nov izziv, nove priložnosti, nov list mojega življenja. Predstavljala sem si, kako bom “mladostno uglajeno” posedala v predavalnicah in osvajala novo znanje ali pa se včasih tudi dolgočasila ob predavanjih – kot v filmih. Seveda je zraven spadal tudi nakup nekaj “bolj odraslih” kosov oblačil, ali oblačil, v katerih sem si predstavljala sebe kot “kul, odraslo študentko”. Tega novega poglavja svojega življenja sem se res veselila.
Kljub temu pa ni bilo vse pravljično, nisem se takoj zaljubila v študij, nisem takoj dobila kul nove skupinice prijateljev ali čisto hudega stanovanja.
V moji družini se ni nihče odločil za študij po srednji šoli, zato sem ogromno stvari morala ugotoviti sama, zlepa ali zgrda, vključno s tem, kam se preseliti. Kje na primer sploh iskati stanovanje? Na kaj biti pozoren? Kaj sprejeti in kaj so rdeče zastavice? Koliko biti pripravljen vlagati v mesečno najemnino in koliko v samo stanovanje? Danes je zaradi stanovanjske stiske v Ljubljani treba vedeti na primer, kako sploh vzpostaviti stik z oglaševalcem sobe, saj večina na “Soba me zanima, se lahko dogovorimo za ogled?” niti ne odpiše. Pričakuje se namreč, da že v prvem sporočilu opišemo sebe in se predstavimo kot najboljša izbira za najemnika. Ni lahko in res bi bilo veliko lažje, če bi mi bil v pomoč nekdo, ki je v tistem času prav tako študiral v Ljubljani. Vseeno pa sem uspela najti svojo prvo sobo. Sicer v polkletnem, slabo vzdrževanem stanovanju s previsoko ceno za kar ponuja, vendar sem vsaj živela precej blizu svoje fakultete.
Vpisala sem se na študij psihologije, kar prav tako ni bila lahka odločitev, saj sem se močno zanimala tudi za študij medicine, moj šolski uspeh pa mi je omogočal prosto izbiro. Kljub temu, da v teh dneh zaključujem svoje študentsko obdobje življenja, se še vedno jasno spomnim utrinkov prvega srečanja na fakulteti. Jasno se spomnim, kako sem razmišljala, da ker je sprejemni kriterij precej visok, so zagotovo vsi moji sošolci precejšnji “piflarji”, ki poleg učenja nimajo prav veliko življenja. Jasno se spomnim, kako sem razmišljala, da mi ni v interesu se družiti s takimi, da se bom raje držala zase in ohranjala svojo nepiflarsko sebe. Jasno se spomnim, kako sem se posledično usedla v prazno vrsto, pred in za katero sta prav tako kraljevali prazni vrsti sedežev. No, pri vsej številčnosti stolov je neka sošolka vprašala, če se lahko usede poleg mene. Seveda sem iz prijaznosti rekla, da lahko.
Ob spominjanju tega se kar nasmiham, ker sedaj vem, kako zelo sem se motila. Seveda so bili moji sošolci precej uspešni v srednji šoli in prav nič drugačna nisem bila jaz. Kasneje sem ugotovila, da prav tako kot jaz, niso vsi ostali piflarji. Z mnogimi od teh sošolcev – vključno s sošolko, ki je prvi dan prisedla k meni – smo se kasneje super razumeli in nekateri izmed teh sošolcev so postali izjemno pomembne osebe v mojem življenju in ogromno prispevali k razvoju moje samozavesti in k temu, da sem na splošno postala oseba, kot sem danes in oseba, na katero sem (v večini) ponosna.
No, preden sem razvila ta prijateljstva pa sem se, ko je po nekaj dneh minila ta vzhičenost zaradi vseh novosti, počutila precej osamljeno. Živela sem v tisti enoposteljni sobi, v svojem letniku pa nisem poznala nikogar od prej. Poskušala sem se srečevati vsaj z eno sošolko z gimnazije, vsaj za skupno kosilo, vendar je bilo zaradi močno nasprotujočih in na splošno “razbitih” urnikov to precej naporno. V srednji šoli sem bila vključena v precej obšolskih in izvenšolskih dejavnosti, ki so zapolnjevale moj prosti čas in mi zagotavljale druženje, z začetkom študija pa sem seveda tudi to izgubila. Na mojo srečo je Društvo študentov psihologije Slovenije zelo aktivno in ima vrsto različnih obštudijskih skupin in dejavnosti, v katere se lahko vključiš na precej različnih načinov. To sem tudi naredila in s tem počasi ponovno pridobila občutek pripadnosti nekim skupinam.
Aktivno vključevanje v Društvo mi je zelo pomagalo tudi prebroditi obdobje prevpraševanja o ustreznosti izbire študijske smeri zame, saj sem bila po prvem semestru bolj ali manj prepričana, da sem se odločila narobe in da bi morala na prvo mesto pri izbiri fakultet vpisati Medicinsko fakulteto. “Ob poslušanju te snovi res ne občutim velikega zanimanja … Ampak glede na to, da bi to moralo biti področje, na katerem se bom enkrat zaposlila in na njem ostala do konca življenja, bi me moralo … Če me že zdaj ne zanima, me sigurno tudi v prihodnosti ne bo …” in podobno so bili pomisleki, s katerimi sem se takrat pogosto soočala. Ja, ni mi bilo najbolj zanimivo kar sem poslušala na uvodnih predmetih, vendar so sčasoma prišli na urnik tudi bolj konkretni predmeti, katerih vsebina me je pritegnila. Dodatno pa sem ugotavljala, da mi je to področje zanimivo preko predavanj in drugih aktivnosti, ki smo jih delali v sklopu društva.
No, ostala sem na študiju psihologije in psihologijo diplomirala, sem se pa s podobnimi težavami soočala ponovno pri razmisleku o magisteriju, ki se je zaključil s preusmeritvijo v kognitivno znanost in te odločitve ne obžalujem. Celotna moja študijska pot in izbire, ki sem jih včasih stežka sprejemala so me naučile, da lahko sledim svojim interesom in priložnostim, ki se mi v tistem obdobju zdijo zanimive in uporabne; da se ne rabim ukvarjati in spravljati v stisko z oblikovanjem konkretne vizije sebe npr. čez pet let in delati zgolj v tisti smeri. Verjetno bi s takim načinom sicer lahko bolj uspešno dosegala specifično vizijo (npr. pridobila več izkušenj, ki so direktno relevantne zanjo), vendar sem hkrati precej prepričana, da bi bila danes manj zadovoljna in čutila manj izpopolnjenosti. Danes sem hvaležna, da sem svojim interesom pustila pot, ki je ni striktno omejevala konkretna vizija prihodnosti.
Obdobje študija je bilo zame lepo in hkrati tudi zahtevno. Opravila sem vse izpite na poti do magisterija, vendar najpomembnejši stvari, ki sem se ju naučila, nista vključeni v kakršenkoli predmetnik. Najpomembnejše, kar sem se naučila je, da lahko in moram zaupati sebi in se poslušati ter da so mi izredno velikega pomena ljudje, ki jih lahko kontaktiram tudi, ko se počutim najslabše, ko se počutim nevredno, nesposobno, obupano in z njimi delim več kot le svoje uspehe in zabavne dni.
Če bi lahko kaj svetovala študentom bi bilo to, da naj uživajo in držijo glavo pokonci tudi, ko se soočajo s težavami ter da naj res prosijo za pomoč prijatelja, družine ali strokovnjakov, ko dobijo občutek, da je težava zanje prevelika in ne vedo, kako naprej.
Študenti, srečno.
Anja

Zapisi naših ambasadorjev / 3.10.2022
Kako ostati okej med študijem?
Prihaja novo študijsko leto in s tem novi izzivi, (pre)izkušnje, lepi in ne tako lepi spomini, zato bi rada v tej objavi podelila s tabo, kaj sem se v roku treh let študija naučila oz. katera orodja bi sama potrebovala, da bi mi olajšalo prehod na čisto novo, sveže obdobje…
KAKO OSTATI OKEJ MED ŠTUDIJEM?
Prihaja novo študijsko leto in s tem novi izzivi, (pre)izkušnje, lepi in ne tako lepi spomini, zato bi rada v tej objavi podelila s tabo, kaj sem se v roku treh let študija naučila oz. katera orodja bi sama potrebovala, da bi mi olajšalo prehod na čisto novo, sveže obdobje.
Hitro po začetku mojega prvega letnika so se mi začeli pojavljati občutki nekakšne samote v smislu oddaljenosti od doma, staršev. Ti občutki so me zelo težili in povzročili nekaj zmede v meni, tudi strah ali bom sploh zmogla. Ko gledam nazaj, kaj je bilo tisto, kar sem pravzaprav potrebovala slišati je bilo »Ej, nisi sama« in to ne samo v fizičnem smislu ampak da tudi drugi študenti doživljajo podobne stvari, ki jih lahko skupaj prebrodimo.
Ta aspekt neke ločenosti med študijem se mi zdi zelo pomemben in tudi zelo pogost pojav med študenti, še posebej tistimi, ki se preselijo popolnoma v nov kraj, kjer je vse novo in nepoznano. Kmalu po teh občutkih pa se je zraven pridružil sram. Sram pred tem, da imam domotožje, sram pred tem, da ne znam čisto poskrbeti zase in najpomembnejši sram biti sam. Sram kot občutek že sam po sebi povzroči, da se želimo skriti pred drugimi, kadar pa se to pojavi ob občutku samote, odmaknjenosti, domotožju pa nas spravi v še bolj neprijeten položaj, ob katerem skoraj nimamo izbire kot te, da se popolnoma zapremo vase. »Ej, nisi sama« je stavek, ki je moj sram izjemno ublažil in začutila sem, kako je breme, ki sem ga nosila ob tem kar naenkrat postalo lažje. Kot sem že prej napisala, veliko študentov pogosto doživlja zelo podobne stvari in hecno je, da si vsak pri sebi misli, da je sam v tem in da je edini, ki se mu to dogaja. Deljenje teh občutkov, stisk, misli ni blagodejno samo zate, ampak tudi za drugo osebo, saj si medsebojno ustvarjata varen prostor, kjer je omogočeno predelovanje teh stvari, občutkom pa, da si slišan in razumljen in, kar je najpomembneje, da bo vse okej.
Zavedam se, da je veliko lažje to napisati, kot pa to izvesti. Verjemi, da sem bila na točno tej točki pred tremi leti, ampak že samo zavedanje, da nisem edina, kljub temu, da še nisem delila teh stvari, mi je dalo upanje in neke vrste pogum, da sem pristopila v različne odnose s to temo in razbremenila drugega in sebe. Ob tej razbremenitvi se ni magično zgodilo, da so občutki osamljenosti kar odšli, ampak sem jih lahko pobližje spoznala ter se z njimi soočila, saj sem vedela, da se lahko obrnem na druge.
Drug aspekt, ki je zelo povezan z občutki samote pa so občutki, stiske, misli, ki se lahko pojavijo v tem novem obdobju. V moji situaciji sem v samoti oz. kadar sem bila fizično sama odkrila ogromno osebnih stvari in s tem ogromno stisk, s katerimi se na žalost sama nisem znala spopasti. Tudi ko sem delila te stvari prijateljem nekako ni pomagalo, zato sem se odločila tudi za psihoterapijo. Kar ti želim tukaj sporočiti je, da če se kadarkoli počutiš, kot da je vsega preveč in se ne znaš spopasti s tem stiskami ne sam in ne z drugimi, ti predlagam, da raziščeš kakšna vrsta psihosocialne pomoči bi ti pomagala. V Sloveniji je že veliko vrst pomoči, ki ti lahko nudijo oporo in ti še bolj okrepijo občutek, da nisi sam.
Po tem odstavku se lahko zdi, da je študij en velik strašljiv bavbav, ampak moramo pogledati tudi pozitivnejše vidike. Obdobje študija ti daje priložnost, da raziskuješ sebe, svoje želje, interese in skozi popolnoma novo obdobje razvijaš del sebe, ki mogoče prej sploh še ni imel priložnosti, da se izrazi. Res je, da študij predstavlja nek akademski stres in si ga lahko predstavljaš kot en sam kup obveznosti, ampak študij je tudi obdobje, ob katerem lahko razviješ spomine, ki ti bodo za vedno ostali v srcu, pristne odnose, katere boš še dolgo ohranjal in kar je meni študij najbolj okrepil je bil odnos, ki sem ga razvila do sebe.
V tem obdobju si nekako prvič prav zares »svoboden«, kjer ni več nadzorovanja tvojih obveznosti, druženja in s tem se začne tudi zavedanje, koliko dejansko si vreden. Ker seveda ta pot ni najenostavnejša se mi zdi smiselno, da ti opišem, kako sem sama v tej »svobodi« izgradila odnos do sebe v študijskem obdobju. V prvi vrsti se je to začelo, da sem spoznavala različne osebe in s tem spoznavala, kaj je tisto, kar mi je pri osebi najbolj všeč in s kakšnim karakterjem se najbolj razumem. Poskusila sem različne stvari kot so različni hobiji, brala različne vrste knjig, hodila na različne izlete, tudi navsezadnje spoznala način učenja, ki mi najbolj ustreza. Preko vseh teh stvari se danes veliko bolj poznam kot sem se na začetku študija.
Pri sebi sem tudi opazila, da mi je ta svoboda nekako povzročila, da sem v določenih aspektih svojega življenja morala stopiti izven svoje cone udobja. Saj veš, cona udobja je tisti prostor, kjer vidiš, kaj je na drugi strani, si tega želiš, ampak te tvoje notranje zavore malo ustavljajo, ker kljub temu, da ti je všeč, je zate nepoznano. To se je pri meni najbolj poznalo pri spoznavanju novih ljudi in tudi pri menjavi stanovanja, v katerem se nisem počutila najbolje. Od začetka mi je bilo zelo neprijetno spoznavati nove ljudi predvsem zaradi sramu in strahu pred ranljivostjo, ampak sem na faksu na srečo spoznala sebi podobne ljudi, ki so mi omogočili, da sem prek tega razvila samozavest, ki sem jo lahko prenesla še na ljudi izven fakultete.
Verjamem, da boš tudi ti imel/a na svoji fakulteti veliko ljudi, ki bodo lahko potencialni prijatelji in si boste med sabo pomagali pri vseh stiskah, ki pridejo v kompletu imenovan študij. Drug del pa je menjava stanovanja in kar želim tukaj izpostaviti je, kako pomembno je, da poslušaš sebe, kako se ob določenih stvareh počutiš. Če ti nekaj ni všeč in imaš odpor do te stvari je dobro, da premisliš ali je zate dobro ostati na tej poziciji. To je lahko smer študija, kjer spoznaš, da to ni točno tako, kot si si zamislil/a in je mogoče menjava študija zate lahko zelo zdrava stvar. Pri meni je bilo to stanovanje in želja, da bi živela drugje z drugimi osebami. To odločitev sem kar dolgo premlevala, ker me je bilo strah, da če se odselim, da bo morda še slabše, ampak takoj ko sem sprejela to odločitev sem pri sebi začutila, da je bila to prava stvar, ki mi je v naslednjem letu zelo polepšala življenje, saj sem spoznala nove osebe, ki so mi še zdaj zelo blizu, čeprav ne živimo več skupaj.
Do zdaj sem govorila o življenjskih stvareh, ki pridejo ob študiju, zdi pa se mi pomembno tudi prikazati orodja, kako se spopasti s samim študijskim procesom. Zame je ta prehod iz srednje šole na faks bil kar stresen, saj si tukaj s svojimi obveznostmi prepuščen sebi. Postati moraš odgovoren, da se sam opominjaš, kaj je potrebno opraviti, poiskati orodja, načine in to je lahko za marsikoga zelo stresno. Sama sem v prvem letniku izgradila temelje, ki so mi pomagali, da sem skozi vsa tri leta uspešno napredovala in imela opravljene vse obveznosti. Ti temelji so izgledali tako, da sem si vzela čas, zapisala vse, kar je potrebno opraviti, roke obveznosti in izpitov in nekako s pomočjo drugih sošolcev uspela sprotno opravljati obveznosti. To pišem predvsem zato, ker se ti lahko pojavlja že prej opisana življenjska stiska, ki lahko hitro privede še do akademske stiske. Razumem, da se to morda sliši pokroviteljsko in če bi sama pred tremi leti brala te stvari bi si mislila, da je to »kr neki«, če se mi ne bi zgodilo, da se mi je v 1. letniku hitro nabrala gora obveznosti, ob katerih je bilo premalo časa, da bi vse opravila. In tako se je moja stiska povečevala. Zaradi te izkušnje sem zgradila temelje, ki mi še danes pomagajo. Za pomoč ti prilagam mini plonkec, kako izgraditi te temelje.
- Organiziraj! Zabeleži si vse datume, obveznosti, planiraj vnaprej, kdaj se začeti učiti.
- Sprašuj! Sprašuj profesorje, sošolce … saj ti to omogoči, da prihraniš energijo in čas, namesto da bi moral sam iskati npr. po literaturi, pa sploh ne veš, kje začeti.
- Obveznosti opravljaj sproti! Tako lahko vsaj polovici stvari omogočiš kvalitetno pozornost in čas, ne da se obremenjuješ, koliko obveznosti te čaka. Morda ti vseh obveznosti ne bo uspelo opraviti, a s tem ni nič narobe, saj če se le da, si prihrani to stisko tako, da jih čim več opraviš.
- Kadar se ti zagozdi, prosi za pomoč! Ta del je meni velikokrat olajšal študijski proces, saj sem bila iskrena sama s sabo in si rekla, da res ne zmorem sama. S pomočjo sošolcev sem uspela razumeti snov, opraviti obveznost in to mi je pomagalo olajšati breme, ki sem ga ob tem čutila.
- Kvalitetno izkoristi prosti čas! Na ta način si boš lahko napolnil/a baterije, ki bodo pomagale pri tvoji motivaciji, disciplini in celotnemu študijskemu procesu. To ravnovesje med študiranjem in uživanjem ti omogoči popolno zlato sredino, kako študirati in ostati okej.
Kot vidiš je obdobje študija lahko v vseh aspektih zelo samotno ampak, če uporabimo to samoto in gremo izven svoje cone udobja, nas na drugi strani čakajo zelo lepe, pozitivne in prijetne stvari, ki nam pomagajo, da se počutimo bolje v svoji koži, smo samozavestnejši in ponosni na vse stopničke, ki jih prehodimo. In kljub temu, da si ti tisti/a, ki naredi ta korak, so ti v oporo lahko prijatelji, sošolci, psihologi, psihoterapevti, ki ta korak naredijo še lažji.
Ta prispevek mi je bilo zelo prijetno pisati, saj sem imela v očeh sebe izpred treh let in koliko vzponov in padcev se je medtem zgodilo, ki bi mogoče bili ob zavedanju stvari, ki jih poznam zdaj, malo lažji. Verjamem, da karkoli boš doživel/a na svoji unikatni poti, boš uspel/a prebroditi in ne pozabi: »Nisi sam/a«.
Poslušaj svoje občutke, poskušaj nove stvari, poišči pomoč, če je potrebno in si čestitaj za čisto vsak mini korak, ki ti ga je uspelo prehoditi na tej poti. Želim ti veliko sreče ob vstopu v čisto novo obdobje, raziskovanju sebe in ustvarjanju čudovitih, pristnih spominov.

Zapisi naših ambasadorjev / 16.9.2022
Jesen. Čas za regeneracijo, umirjanje in skrb zase – počuti se dobro v svoji koži!
Za mano je par najbolj napornih mesecev do zdaj. Kljub temu, da se vse sestavlja kot sem si vedno želela glede prenove stanovanja in selitve skupaj z mojim dragim, z delom, ki mi je bil vedno v užitek… se ne počutim po pričakovanjih. Malo prazna, malo naveličana in neučakana. Nekako tako kot jesen…
Za mano je par najbolj napornih mesecev do zdaj. Kljub temu, da se vse sestavlja kot sem si vedno želela glede prenove stanovanja in selitve skupaj z mojim dragim, z delom, ki mi je bil vedno v užitek… se ne počutim po pričakovanjih. Malo prazna, malo naveličana in neučakana. Nekako tako kot jesen. Še preden se zaveš je poletja že konec, dnevi postajajo vedno krajši in ritem narave se umirja.
Pred nekaj meseci bi se vsem tem spremembam na polno upirala. Pa ne samo za slovo od poletja, ampak predvsem neprijetnim občutkom. Kakšno spremembo nosijo, bi se spraševala in v mislih ustvarila nešteto “kaj pa če ______?” scenarijev. Z željo po kontroli in ovita v tesnobo bi želela nadzorovati in na silo doseči vsa svoja visoka pričakovanja.
A tokrat ne. Tokrat si dam čas za regeneracijo, pomiritev in se prepustim nepopolnosti. Napakam. Nedoseženim pričakovanjem. In sprejemam življenje takšno kot je. Včasih sončno in toplo, včasih deževno in jesensko. In ne glede na upad motivacije poskrbim zase in za svoje mentalno zdravje. Potelovadim, meditiram in si dan za dnem za prvo misel dneva izrečem: “Danes bo dober dan!”
Naj bo jesen tudi tvoja priložnost za korak bližje k sebi. Da te bo ne glede na spremembe zunanjega sveta v tebi grela ljubezen, nežnost in sočutje, po katerem tvoje telo tako močno kliče.
Vse se začne in konča s tabo. Maš to!! 😉

Zapisi naših ambasadorjev / 9.9.2022
10. september – Svetovni dan preprečevanja samomora
Pri 21-ih letih sem v času študija zaradi samomora izgubila mamo. Osem let kasneje je samomor storil še moj oče. Vse to je bil popoln šok. Sploh samomor moje mame, ki se je zgodil dobesedno iz danes na jutri. Nikoli si nisem mislila, da bom morala iti skozi to vrsto preizkušnje in stiske, ki ti jo povzroči samomor zelo dragih oseb, v mojem primeru očeta in mame…
Ko izgubiš bližnjega zaradi samomora
Pri 21-ih letih sem v času študija zaradi samomora izgubila mamo. Osem let kasneje je samomor storil še moj oče. Vse to je bil popoln šok. Sploh samomor moje mame, ki se je zgodil dobesedno iz danes na jutri. Nikoli si nisem mislila, da bom morala iti skozi to vrsto preizkušnje in stiske, ki ti jo povzroči samomor zelo dragih oseb, v mojem primeru očeta in mame.
Samomor je skrivnost. V tem trenutku mi je to zavedanje dovolj. Vsa razmišljanja o tem, kdo je kriv, ni kriv, kaj je bilo narobe … so odveč, se pa pojavljajo zelo intenzivno. Človek se vrti v krogu in zaradi vrtinca čustev, ki je močnejši od razuma, pada še v globljo stisko. Sama sem bila jezna na cel svet, potem pa na dotično osebo, ki je naredila samomor. Ko se jeza, čustva žalovanja, ki sem jim dajala prosto pot, nekako izčistijo, sledi jok, delna pomiritev s seboj, z okolico, z življenjem samim.
Sedaj, po 15. letih, lahko rečem, da sem bolj nežna, mila do situacij in stisk, ki pridejo. Pomembno je odpustiti, oprostiti dejanje samomora, čeprav so to res procesi, ki lahko trajajo dolgo časa, a s tem ni nič narobe. Narobe je, če nas to bremeni leta in leta in uničuje naš vsakdanjik. Rekla bi, da čas res zdravi in da ni potrebno prehitevati in iskati instant rešitve v dragih terapijah in iskanju neke hitre pomoči. Pomoč, ki je trajala leta in ki traja še vedno, je bila pri meni vera, molitev, pogovori s strokovnjaki v okviru zdravstvenega sistema, pogovori z ljudmi, ki so mi prišli naproti.
Žalovanje je pomemben del življenja. Po izgubi bližnjega zaradi samomora je žalovanje še dodatno težko in zapleteno, saj postavlja kup vprašanj. V svoji knjigi »Ko izgubiš … « podrobno opisujem svojo lastno pot žalovanja. Upam in želim si, da samomora bližnjega ne povezujete s seboj in da to dejanje ločite od sebe ter prav tako od človeka samega, ki si vzame življenje. Če se nam zgodi, da smo v vlogi svojca, je bistvenega pomena izraziti bolečino. Če pa poznamo koga, ki žaluje, naj nam ne bo težko samo biti tam, biti z njim. Besede, navodila, nasveti – vse to v tako hudi bolečini izgubi svoj pomen.
– Anja Klančar, ambasadorka kampanje ‘Nisi okej? Povej naprej.’

Novice / 7.9.2022
Pred svetovnim dnevom preprečevanja samomora
Vsako leto 10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora, ki letos poteka pod geslom ‘ustvarjamo upanje z dejanji’.
Naša dejanja, pa če so še tako majhna, lahko nudijo upanje vsem, ki se borijo z občutki nemoči, obupa, brezizhodnosti in brezsmiselnosti življenja…
Pred svetovnim dnevom preprečevanja samomora
Vsako leto 10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora, ki letos poteka pod geslom ‘ustvarjamo upanje z dejanji’.
Naša dejanja, pa če so še tako majhna, lahko nudijo upanje vsem, ki se borijo z občutki nemoči, obupa, brezizhodnosti in brezsmiselnosti življenja. Z ustvarjanjem upanja z našimi dejanji lahko preprečimo samomorilna vedenja, saj ljudem, ki se soočajo s samomorilnimi mislimi, sporočamo, da nam je mar za njih, da niso sami in da obstaja tudi drugačna pot iz duševne stiske.
V okviru naše kampanje bomo svetovni dan preprečevanja samomora obeležili v Zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu, kjer bomo 8. septembra za osebje zapora izvedli strokovno predavanje o morebitni stigmi in diskriminaciji ob samomoru, ki ga bo podkrepila osebna zgodba ambasadorke kampanje Mateje Mlakar z izkušnjo depresije in srečevanj z ljudmi, ki so doživeli samomor.
Več o težkih življenjskih situacijah, ki lahko vodijo v samomorilne misli, o prepoznavanju opozorilnih znakov, da oseba potrebuje pomoč in o virih pomoči si preberi tukaj.