Božič sem imel vedno rad. Razposajenost, klepet in prazničnost v naši gostilni. Na krajino sedli mir in spokoj. Škripanje snega pod nogami in šklepet zob v mrzli panonski zimi. Priprava božičnega drevesca, kar je takrat pomenilo, da sva se z očetom ali dedkom odpravila v gozd, s sekiro zanj in sekirico zame. Smrečica, ki smo jo okrasili z nekaj kroglicami, kosmiči vate, papirnatimi okraski in iz Avstrije prešvercanimi čokoladicami v obliki stekleničk z rumovim polnilom. (Najbrž zato, da jih otroci nismo takoj sneli in snedli.) Čeprav je praznike dala slutiti le polnočnica v cerkvi, nekaj sramežljivih barvastih lučk na smreki v parku in par girland na balkonih, je svečanost bila otipljiva.
Danes je svečanost zahtevana. Kapitalistični koledar dejanskega vedno prehiteva za vsaj dva meseca, in tako se sodobni Božič v trgovinah in na televizijah prične 2. novembra, ko smo opravili s prižiganjem sveč na grobovih. Kot nekdanji kreativni direktor v oglaševanju poznam silovitost komercialnega pritiska na naše ravnanje in razmišljanje. Ljudje smo bitja, ki se psihološko varno počutimo le če pripadamo, in zato se nenehno oziramo po prevladujočih normah, trendih, običajih in pričakovanjih. Zato nam praznične superpodobe ne puščajo možnosti za izbiro, ampak nas – če želimo ustrezati – zavezujejo k posnemanju, oponašanju in uprizarjanju videnega.
S Kupi! pa ne nastanejo le kupi stvari, ampak tudi kopica psihičnih bremen. Prednovoletni čas je za veliko ljudi zelo obremenjujoč. Če se nam zdijo romanje v nakupovalne centre, obsedeno naročanje daril po spletu ali objestni vrvež naporni, pa vse več ljudi praznike preživlja v hudi stiski, obupu in razočaranju. Adventni koledar za marsikoga postane odvratni koledar. Nekateri se spopadajo s težkimi finančnimi izzivi, drugi so žrtve nasilja v družini, tretji so resno potrti, lačni in osamljeni. Nemalo jih pa vse omenjeno doživlja hkrati.
Poleg starostnikov so pa pogosto največja žrtev mladostniki. Dovolj stari, da jih čarobno doživljanje praznikov v otroštvu ne prežame več v celoti, in hkrati premalo stari, da bi se znali spoprijeti s tegobami in si poiskati pomoč, se znajdejo v nezavidljivih vlogah. Prenekateri mladi so proti svoji volji že zgodaj postaršeni, kar pomeni, da zaradi svojih staršev obtičijo z nalogo biti edini odrasel v družini. Starši v disfunkcionalnih odnosih, ki se obnašajo nezrelo, toksično in nasilno, otroke obremenijo s skrbjo za njih in v tej sprevrženi logiki prepustijo, da se vloge v celoti zamenjajo. Otroci so starši svojim staršem ali skrbnikom, ti pa se v globoki nerazčiščenosti svojih težav in obtičanosti obnašajo otročje. Podobe popolnih in harmoničnih družin v oglasnih blokih, naraščajoča tekmovalnost sodobnega izobraževalnega sistema in zasvojljive tehnologije, ki po tekočem traku prinašajo bleščave uprizoritve (pogosto zlagano) radostnih, srečnih in uspešnih vrstnikov ali vzornikov, jih pa zgolj še pahnejo v spiralo obupa in nemotiviranosti.
Ne želim biti spokorjeni marketinški grešnik ali kakšen Grinch, ki vam kvari praznike z moraliziranjem in patetiko, a razmislek o tem, kaj pravzaprav tvori tkivo zdrave družbe, je najbrž mogoč le v času, ko vsi načrtujemo popolno božično večerjo. To tkivo so odnosi. To, da otrokom dovolimo biti, da so otroci, je mogoče le, če smo odrasli v odnosih res dorasli zahtevanim standardom. Biti odrasel pomeni prevzemati odgovornost za svoje ravnanje, biti odrasel pomeni zaščititi in varovati svoje otroke – še posebej, če je to pred nami samimi. Biti odrasel včasih pomeni priznati si nemoč, si dovoliti šibkost in si poiskati pomoč.
A zgolj nalaganje bremen na že tako šibka pleča obupanih, revnih in poškodovanih je neodgovorno. Sistem, v katerem živimo, nam že dolgo streže z dokazi, da so odnosi skaženi in podrejeni storilnosti, učinkovitosti in donosom. Resnični donos dobrega odnosa je pa zaupanje. Zaupanje, da bomo zmogli, pa naj se nam pripeti karkoli. Zato moramo najprej zgraditi odnos s samimi sabo. Strah ni odsotnost poguma, ampak zaupanje, da bomo vsemu kos.
Zato meni dobra psihološka pomoč in oskrba pomenita opremljanje ljudi z zaupanjem vase. Ti odmerki so zgolj kapljični, zato se sprememba ne zgodi čez noč. In čeprav se preveč ljudi v razposajenosti ali pa »samoterapevtsko« zateka h kapljici rujnega, bi bilo bolje, da si omislimo kapljico rajskega. To pa je, da sebi ali svojim otrokom poiščemo pomoč in si dovolimo občutek, da bomo zmogli. Ko se prebudimo v prepričanju, da bo šlo in da na svetu nismo sami, kot tudi edini, ki se jim je zgodila stiska, je občutek osvobojenosti in na novo odkrite lahkotnosti tisti, ki nas radostno žene naprej. Raj je znotraj.
Srečno, zdravo in zaupanja vase polno 2023!
Aljoša
