Stigma o duševnem zdravju ne prizadene le oseb s tovrstnimi težavami, temveč tudi njihove bližnje, kot so družinski člani, prijatelji in partnerji. Podobno, kot osebe s težavami v duševnem zdravju, se lahko tudi njihovi bližnji srečujejo z družbeno stigmo, ki se lahko kaže na primer kot:
- obtoževanje bližnjih za težave v duševnem zdravju osebe,
- družbeno izključevanje in izoliranje,
- posmehovanje, nadlegovanje, ustrahovanje in nasilje s strani drugih,
- občutki sramu, krivde, strahu in nemoči
Mlade osebe, ki se soočajo z duševnimi stiskami ali motnjami, se s stigmo najpogosteje srečujejo v izobraževalnih ustanovah (npr. vrstniško nadlegovanje, odnos učiteljev ali profesorjev) ali na delovnem mestu. Stigma je prisotna zato, ker učitelji, sošolci ali sodelavci ne vedo kako pristopiti k učencu ali zaposlenemu z duševnimi težavami in mu pomagati (npr. nuditi oporo, usmeriti v zdravljenje), zato se mu raje izogibajo, s tem pa stigmo le še poglabljajo.
Delodajalci se pri zaposlovanju oseb z duševnimi težavami pogosto tudi bojijo, da bi oseba z duševno stisko delo opravljala površno ali pa bi z motnjo »okužila« ostale. Tako zaposleni v službi svoje težave pogosto zadržijo zase, saj se bojijo, da bi izgubili službo, možnosti za napredovanje ali zaupanje šefa.
Kako odpraviti stigmo si preberi tukaj.
