Oblike psihoterapije

Pishoterapija je oblika zdravljenja duševnih težav in stisk, ki sama po sebi ne vključuje farmakološkega zdravljenja (tj. zdravljenja z zdravili), temveč temelji na raziskovanju in naslavljanju duševnih stisk preko pogovora. Za psihoterapijo se lahko odloči vsak posameznik, ki želi nasloviti težave, ki ga ovirajo pri vsakodnevnem delovanju (npr. pogosto prisotni občutki tesnobe, vsiljive misli, močno nihanje razpoloženja ali brezvoljnost) ali si želi dodatno izboljšati svoje delovanje (npr. boljše soočanje s stresom, boljši medosebni odnosi ali učinkovitejše reševanje problemov).

Poleg psihoterapije obstaja tudi psihološko svetovanje, katero je krajše, manj zahtevno in osredotočeno na reševanje trenutnih težav in ne posega v razreševanje globljih stisk iz preteklosti (npr. travme iz otroštva).

Več o razlikah med svetovanjem in psihoterapijo ter o strokovnjakih, ki jih izvajajo, preberi na naslednji povezavi.

Različne teoretske podlage različnih oblik psihoterapije terapevtom služijo kot teoretski okvir in okvirni način vodenja psihoterapije. Oblike psihoterapije se razlikujejo po tem, kaj poudarjajo oz. na kaj se osredotočajo.

V Sloveniji so s strani Zbornice kliničnih psihologov priznane spodaj opisane štiri vrste psihoterapije, za katere se klinični psihologi v času specializacije tudi izobrazijo. Obstaja sicer še mnogo drugih zelo raznolikih pristopov, ponudnike katerih lahko najdemo tudi v Sloveniji, vendar izobraževanje teh in usposabljanje zanje ni priznano s strani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije.

Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so znanstveno močno podprti pristopi za reševanje širokega spektra težav. VKT združuje pristope vedenjske in kognitivne terapije. Vedenjska terapija se osredotoča na vlogo učenja v razvoju kakršnegakoli vedenja, kognitivna terapija pa poudarja (nefunkcionalne) miselne procese, ki vodijo do (nefunkcionalnega) čustvovanja ali vedenja. VKT pa združuje pristope obeh in se osredotoča tako na miselne procese kot tudi na vedenje. Obravnava z VKT je večinoma kratka in obsega 10 do 15 srečanj. Klient in terapevt na začetku skupaj oblikujeta časovnico terapevtskih ciljev in strategij, katere kasneje med obravnavo nenehno preverjata. Večinoma je VKT usmerjena na reševanje težav »tukaj in zdaj«. Terapevti s pomočjo dobro definiranih korakov pomagajo klientom razviti bolj učinkovite strategije in tehnike soočanja z vsakodnevnimi izzivi in stiskami. Klient izvaja tudi domače naloge za postopno uvajanje in utrjevanje drugačnih strategij soočanja s stiskami in vsakodnevnimi izzivi.

Psihoanalizo je razvil Sigmund Freud na začetku 20. stoletja, ko je začel raziskovanje nezavednega. Freudovi začetki so tako služili za razvoj sodobne psihoanalitične psihoterapije, kot jo poznamo danes. Psihoanaliza temelji na predpostavki, da se svojega doživljanja in ravnanja ne zavedamo v celoti – torej so del nezavednega. Preko odkrivanja njihovih nezavednih pomenov in vzrokov se osredotoča na spreminjanje problematičnega vedenja, čustev in misli, ki se lahko kažejo v težavah v medosebnih odnosih ter v samozaupanju. Preko odkrivanja in raziskovanja vzrokov nezavednega lahko posameznik bolje upravlja svoj odnos do sebe in do okolja. Srečanja v okviru psihoanalitične psihoterapije običajno trajajo 50 minut in se izvajajo tedensko, zdravljenje pa večinoma traja približno eno leto, vendar je lahko veliko krajša (tudi samo en mesec) ali pa veliko daljša (več let). Čas trajanja je odvisen od vsakega posameznika in njegovih potreb.

Začetnik skupinske analize je S. H. Foulkes. Trdi, da so težave najbolje raziskane, razumljene in reševane v skupinah, ker le-te tudi nastopijo v odnosih z drugimi (npr. težave na delovnem mestu, v družini). Posledično je v središču skupinske analize ideja, da smo ljudje družabna bitja, katerih življenja so povezana z drugimi ljudmi. Temelji na opažanju, da predelovanje za člane in članice pomembnih skupnih tem v skupini lahko doseže globoke in trajne spremembe v njihovih življenjih.

Analitične skupine imajo poleg vodje navadno šest do osem članov in se sestajajo vsak teden za 90 minut. Trajanje skupinske terapije je zelo odvisno od posameznikov in njihovih težav, vendar večinoma traja več kot eno leto.

Sistemska družinska psihoterapija naslavlja težave, ki nastanejo v kontekstu posameznika in njegovih bližnjih oseb. Namenjena je predvsem posameznikom, parom in družinam. V nasprotju z ostalimi psihoterapevtskimi pristopi se ta pristop primarno usmerja na družine, medtem ko se drugi na posameznika.

Sistemska perspektiva pomeni, da obravnava enoto (družino) kot del večjega družbenega sistema – lokalne in globalne skupnosti z določenim kulturnim ozadjem, socialnoekonomskim statusom, političnim ozadjem itd. Cilj sistemske terapije je spopadanje s težavami, povezanimi z odnosi z drugimi ljudmi. Te težave so lahko na primer na čustvenem in/ali vedenjskem področju, težave v komunikaciji ali težave s prilagajanjem na spremembe (v družini).

Terapevtsko delo poteka individualno ali v skupini – torej s posameznikom, parom, družino ali skupino le-teh. Skupino parov ali družin praviloma vodita dva sistemska psihoterapevta.

Eno srečanje navadno traja med 60 in 90 minut vsak teden ali vsakih par tednov. Običajno celoten proces terapije zajema med 6 do 20 srečanj, odvisno od stisk in potreb posameznika ali skupine.

V skupinski terapiji je naenkrat obravnavan več kot en posameznik, prisoten pa je vsaj en terapevt, lahko pa tudi več. Velikost skupine je odvisna od tipa terapije; če je to partnerska terapija, sta praviloma prisotna le partnerja, v primeru družinske terapije pa je prisoten večji del ali celotna družina.

Druge skupinske terapije pa lahko vključujejo posameznike, ki se med seboj predhodno ne poznajo. Take skupine so na primer skupine za zlorabo substanc. Take skupine navadno vključujejo od 10 do 12 posameznikov.

Tako individualna kot skupinska terapija imata svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Nekatere prednosti individualne terapije pred skupinsko so:

• zaupnost – terapevt in posameznik vzpostavita zaupen odnos, pri čemer je terapevt obvezan k varovanju zaupnosti (razen v ekstremnih primerih življenjske ogroženosti);
• prilagajanje – obravnava je prilagojena posamezniku in tempu, s katerim je ta pripravljen oz. zmožen delati na sebi;
• poglobljeno delo in analiza – ker je v obravnavi le ena oseba naenkrat, lahko terapevt usmeri vso svojo pozornost nanjo;
• močan terapevtski odnos – v individualni terapiji lahko lažje in hitreje vzpostavimo močen odnos med klientom in terapevtom;
• (hitrejši) razvoj samozavedanja zaradi usmerjene in pogostejše povratne informacije s strani terapevta;
• prilagodljivost termina posamezniku;
• učinkovito za velik nabor težav v duševnem zdravju.

Na drugi strani pa so nekatere prednosti skupinske terapije pred individualno sledeče:

• zagotovilo, da nismo sami – v skupinski terapiji spoznamo vrstnike, ki se soočajo s podobnimi težavami kot mi;
• razvoj oziroma krepitev komunikacijskih in socialnih veščin – v interakciji s skupino se lahko učimo tudi kako neobsojajoče podajati in sprejemati podporo, mnenja in konstruktivno kritiko;
• širša podporna skupina – drugi udeleženci skupine, ki se prav tako soočajo s podobnimi težavami, lahko predstavljajo pomembno dodatno podporno mrežo, s katero lahko odkrito delimo svoje težave;
• razvoj boljšega samozavedanja – s tem ko slišimo zgodbe drugih udeležencev, ki se soočajo s podobnimi stiskami kot mi sami, lahko pridobimo boljši vpogled v lasten način delovanja;
• možnost učenja dobrih navad od drugih;
• nižja cena – samoplačniška individualna terapija je najpogosteje dražja kot skupinska.

Odgovora na to ni. Uspešnost terapije je močno odvisna od tega, kaj nam kot posamezniku ustreza in kaj ne. Torej če imamo možnost, lahko preizkusimo obe vrsti terapije in preko tega ugotovimo, kaj je najbolje za nas.