Čuječnost

Čuječnost pomeni načrtno in nepresojajoče usmerjanje pozornosti na tukaj in zdaj. Je veščina, ki jo ima vsak od nas različno razvito, lahko pa se je naučimo in jo izboljšujemo. Ko smo čuječi, skušamo na svet gledati radovedno, kot bi vse videli prvič in se vedemo tako, kot da v življenju ne bi vzpostavili rutin, zaradi katerih stvari počnemo »robotsko«. Čuječnosti se v vsakdanjem življenju lahko poslužujemo na različne načine, na primer:

• pri kosilu skušamo odkriti, katere začimbe so skrite v hrani,
• pri hoji v šolo smo pozorni na podlago, po kateri hodimo,
• pri pomivanju posode začutimo vodo, ki nam obliva roke,
• med tuširanjem vonjamo vonj mila.

Čuječnost lahko izvajamo stoje, leže ali sede. Pri tem svojo pozornost usmerjamo na naš notranji svet (npr. kaj v tem trenutku razmišljamo, kaj občutimo v telesu, kakšna čustva doživljamo) ali pa zunanje dogajanje (npr. kakšen zvok prihaja iz okolice, kakšne barve nas obdajajo, kakšni vonji so prisotni v okolju. V začetku si lahko pomagamo z vodenimi posnetki čuječnosti (npr. Društva za razvijanje čuječnosti). Najpogostejše vodene vaje čuječnosti so Trije koraki zavedanja, Pregled telesa in Čuječe gibanje (npr. hoja). Kot z vsako veščino tudi pri čuječnosti velja, da bolj kot jo vadimo, boljši smo v njej.

Pri čuječnosti si lahko pomagamo z naslednjimi nasveti:

• Dobro se je zavedati, da čuječnost ni sprostitvena tehnika. Njen namen je biti polno prisoten v trenutku, sproščenost pa je stranski učinek čuječnosti, ki se lahko pojavi ali pa tudi ne.
• Pri čuječnosti se osredotočamo na proces, brez da bi ob koncu morali doseči nek cilj ali kriterij. Edino vodilo je, da smo osredotočeni na tukaj in zdaj, brez presojanja naših občutkov, misli ali čustev.
• Med izvajanjem čuječnosti se ne obsojamo in ne vrednotimo naših občutkov kot dobro/slabo, koristno/nesmiselno, prijetno/neprijetno.

V samem začetku se nam bodo vaje čuječnosti morda zdele dolgočasne, brezvezne ali nesmiselne. Mogoče po prvih nekaj trenutkih ne bomo začutili občutka sproščenosti, zato bomo pomislili, da delamo nekaj narobe ali da to ni za nas. Vsi ti pomisleki so popolnoma običajni, zato se je sproti dobro opomniti, da se ne krivimo, če nam misli pri osredotočanju odtavajo stran. Spodbudimo se, da čuječnosti damo čas in ne obupamo. Opomnimo se, da je čuječnost lahko nekaj, kar delamo zase, pri tem pa ne rabimo slediti nobenemu cilju in pričakovanjem, kako bi se morali počutiti ob koncu. Do sebe bodimo prijazni in lahko si čestitamo za našo pripravljenost poskusiti nekaj novega.

Zaradi hitrega ritma življenja in množičnih informacij iz okolja smo z mislimi pogosto ujeti v prihodnosti (npr. katere obveznosti me čakajo jutri, kaj bom jedel/a za kosilo, česa ne smem pozabiti opraviti) ali pa se spominjamo preteklosti (npr. zakaj se na test nisem bolje pripravil/a, kako sem se zadnjič osramotil/a pred vsemi). Ukvarjamo se z več stvarmi hkrati, ob tem pa življenje drvi mimo nas. Čuječnost nam lahko pomaga, da se občasno ustavimo in samo »živimo v trenutku«.

Urjenje čuječnosti ima veliko pozitivnih vplivov na življenje, na primer:

• zmanjšuje posledice stresa,
• zniža simptome anksioznosti in depresivnosti,
• deluje na telo (npr. umiritev dihanja in srčnega utripa),
• daje občutek nadzora nad življenjem,
• zmanjšuje kronična stanja (npr. bolečine),
• omogoča tesnejše medosebne odnose in
• večje blagostanje ter kakovost življenja.

Čuječi smo lahko v vsakodnevnem življenju – med opravljanjem dnevnih obveznosti (npr. med vožnjo z avtobusom spremljamo, kaj se v tistem trenutku dogaja ob cesti) ali pa si načrtno vzamemo nekaj minut in izvedemo vajo čuječnosti. Čuječnost lahko izvajamo kadarkoli – ne glede na to ali smo sproščeni, čustveno razburjeni ali pod stresom.

Čuječnost torej pripomore k optimalnemu delovanju v različnih življenjskih situacijah. Pri tem ne gre za to, da problemi in težave, ki jih imamo, popolnoma izginejo, temveč pripomore k temu, da spremenimo naš odnos do njih.

Preizkusi se sam:

Majhne opomnike čuječnosti lahko vpelješ v svoje vsakodnevno življenje. Tu je nekaj predlogov kako se tega lotiti:

• Ko ješ ali piješ, lahko najprej opazuješ kako izgleda tvoja hrana ali pijača, kot da bi jo videl/a prvič življenju (Kakšne barve in oblike je? Kakšen vonj ima?). Nato naredi en grižljaj ali požirek in zadrži na jeziku, da začutiš okus (Se okus kaj spreminja? Je toplo ali hladno?). Ponovi še z naslednjimi grižljaji ali požirki. Se ob koncu počutiš kako drugače kot običajno, ko ješ in piješ?
• Na čuječnost se lahko spomniš med sprehodom v naravi ali po mestu in se med hojo osredotočiš na zvoke, ki jih oddajajo tvoji čevlji, oblike, ki jih vidiš pred seboj, vonj, ki te obdaja …
• Pri čakanju (npr. na zdravnika) si lahko pozoren/a na barve plakatov, otip pohištva, šumenje na hodniku …

Seveda se lahko domisliš tudi svojih načinov kako biti čuječ/a. Izberi si takšne, ki so ti všeč in jih boš rad/a izvajal/a.