Stres in s stresom povezane motnje

Stres je normalen odziv naših misli, vedenja in čustev na notranje in zunanje dejavnike (stresorje), kot so npr. opravljanje izpita, izguba službe, prekinitev intimnega odnosa. Ločimo kratkotrajne (npr. javni nastop) in dolgotrajne stresorje (npr. nezadovoljstvo s službo ali pripravništvom) ter pozitivne (npr. organizacija zabave) in negativne stresorje (npr. smrt bližnjega). Pri tem velja, da je za nekoga določen dogodek neprijeten in mu povzroči veliko negativnega stresa, medtem ko je za drugega isti dogodek dobrodošla spodbuda v življenju in mu prinese veliko pozitivnega stresa.

Pozitiven stres je koristen, ko so stresorji kratkotrajni, obvladljivi in nas spodbujajo za doseganje zastavljenih ciljev. Ko dosežemo zastavljeni cilj, nam to prinese zadovoljstvo, s čimer krepimo lastno samopodobo.

Stres pa je lahko tudi negativen in je vzrok mnogim motnjam, katerim je skupno, da je bila oseba izpostavljena močnim stresnim ali celo travmatičnim dogodkom. Travmatične izkušnje (npr. prometna nesreča) se od stresnih (npr. zastoj na cesti) razlikujejo po tem, da jih dojemamo kot veliko hujše in nas je močno strah za varnost sebe ali drugih. Vse travmatične izkušnje so hkrati tudi stresne, vsi stresni dogodki pa niso nujno travmatični. Tudi samo okrevanje po travmatičnih izkušnjah je običajno daljše od okrevanja po stresnih dogodkih.

Najpogostejši travmatični dogodki, ki jih osebe doživljajo pred pojavom motnje, so npr. ugrabitev, napad, zloraba, življenje v vojnem območju, opazovanje ali doživljanje naravne katastrofe, ni pa nujno, da se iz vseh naštetih izkušenj razvije duševna motnja..

Nekatere od motenj, ki se lahko pojavijo pri osebah s travmatično izkušnjo, so: motnja družbene vključenosti, akutna stresna motnja, posttravmatska stresna motnja (PTSM), motnja prilagajanja.

Stres postane problematičen, ko traja dlje časa. Lahko nam celo postane samoumevno, da vsakodnevno doživljamo bolj ali manj močne valove stresa. Čeprav se morda tega sploh ne zavedamo, nas stres začne omejevati v našem vsakodnevnem delovanju in poruši ravnovesje v možganih, ki skrbi za naše duševno blagostanje, kar lahko vodi v izgorelost ali razvoj drugih duševnih motenj.

Pomembno se je zavedati, da si od stresnega dogodka ne bomo opomogli »čez noč«, ampak gre za dolgotrajen proces. Vsekakor obstajajo tehnike, ki nas umirijo, ko potrebujemo takojšnjo pomoč, in sicer: tehnike, ki pomagajo pri napadu tesnobe, odpenjanje od stresnega dogodka, misli in občutkov, ki se vzbudijo v nas, pogovor z bližnjimi, iskanje strokovne pomoči, ohranjanje identitete skozi svoje vrednote.

Včasih se po travmatičnem ali izrazito stresnem dogodku zgodi, da nas negativna čustva (npr. žalost, obžalovanje, sram, jeza) posrkajo vase in se nam podijo po glavi. Takrat močno vplivajo na naše razpoloženje in delovanje. V teh trenutkih se je zato dobro ločiti od neprijetnih misli in se zavedati, da smo v tistem trenutku na varnem. To lahko naredimo s pomočjo različnih vaj, kot so na primer vaje čuječnosti, tehnika 5-4-3-2-1 in tehnike prizemljitve (angl. “grounding”). Vse te tehnike najdete v rubriki »Kako pomagam sebi in drugim?«.

Več kot vemo, lažje razumemo, kaj se dogaja z nami. Obstaja mnogo spletnih strani s koristnimi informacijami o stresu in z njim povezanimi motnjami (npr. NIJZ, OMRA), tudi v angleščini (npr. Help Guide). Če ne vemo, kje bi pridobili več znanja, o tem lahko povprašamo tudi osebnega zdravnika ali se obrnemo na različne psihološke svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si), ki nas bodo znale usmeriti naprej.

Ključnega pomena za okrevanje po stresni izkušnji je izogibanje uživanju alkohola in psihoaktivnih substanc (npr. marihuana, kokain, heroin). Pod njihovim vplivom se je manj zmožna soočiti s svojimi občutki in jih učinkovito predelati. Poleg tega stanje opitosti in zmanjšane prisebnosti lahko vodi v pogostejše podoživljanje stresnih dogodkov v treznem stanju. Mnoge osebe tako pričnejo zlorabljati alkohol in psihoaktivne substance, kar lahko vodi v zasvojenost, poglabljanje stisk, razvoj drugih duševnih motenj in socialne težave (npr. brezposelnost, težave v medosebnih odnosih).

Zelo koristno je, če se o svojih skrbeh, občutkih in počutju pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in nas bo poslušal. To je lahko naš starš, bližnji sorodnik, prijatelj/ica, profesor/ica itd. Velikokrat se zgodi, da nam odleže, ko svoje občutke izrazimo na glas, saj nas tako ne preplavljajo več. Prav tako ni nič narobe, če bližnjega prosimo, naj nas odpelje k strokovnjaku na pogovor.

Podpora prijateljev, družine ali drugih bližnjih oseb, ki jim zaupamo, tako lahko pripomore k našemu okrevanju in zmanjševanju občutka osamljenosti. Pogovor z ljudmi lahko pomaga tudi pri iskanju rešitev, razbremenitvi in vlivanju upanja.

Iskanje strokovne pomoči je zelo pomembno na poti do našega okrevanja. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt itd. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika ali brezplačne (spletne) svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si). Zelo pomembno je, da smo z omenjenimi strokovnjaki iskreni, saj nam le tako lahko nudijo pomoč, ki bo za nas najbolj ustrezna. Zaupnost strokovnjaki je zagotovljena, saj so dolžni slediti etičnemu kodeksu, ki preprečuje, da bi izdali podrobnosti našega pogovora (razen v primeru nevarnosti sebi ali drugih).

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih in simptomih s stresom povezanih motenj ter načinih pomoči. S svojim znanjem o soočanju s stresnimi motnjami ali travmo lahko bližnjega pomirimo in mu nudimo varno okolje, v katerem se bo počutil sprejetega, razumljenega in ne osamljenega. Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o znakih stresa ali travme (npr. NIJZ, OMRA). Na ta način bomo lažje razumeli bližnjega, ki se spopada s tovrstnimi težavami. Zavedati se moramo, da se pot do okrevanja razlikuje glede na različne vrste stresa ali travmatičnih dogodkov. Ob tem je dobro imeti v mislih, da smo osebi lahko v veliko oporo, četudi njenega doživljanja ne razumemo popolnoma – šteje naš izkazan trud.

Za osebo, ki je doživela travmatičen dogodek, je še posebej pomembno, da se počuti varno. V nasprotnem primeru jo lahko močna čustva popolnoma prevzamejo, kar lahko vodi v podoživljanje travmatičnega dogodka. To podaljša čas okrevanja ali celo poslabša duševno zdravje. V nekaterih primerih lahko vodi tudi v razvoj različnih duševnih motenj.

Če oseba izrazi željo, da bi se pogovarjala o travmatičnem dogodku, je zelo pomembno, da jo aktivno poslušamo in predvsem, da je ne obsojamo. Prav tako je pomembno, da v situaciji, ko se oseba ne želi pogovarjati o travmatični izkušnji, to tudi upoštevamo. Preden podamo svoj nasvet ali mnenje, osebo povprašamo, ali si le-tega želi.

Nikoli ne predvidevamo, kaj oseba v nekem trenutku potrebuje. Najbolje je, da osebo obzirno in nevsiljivo vprašamo kaj potrebuje, oz. jo prosimo, naj nam sporoči v kolikor bo potrebovala našo pomoč. Ne delamo zaključkov, kako se oseba počuti ali kako je doživela travmatični dogodek.

Ko nam oseba zaupa svoje težave, misli ali občutke, ji zagotovimo varen in zaupen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko. Do osebe smo strpni in njene izpovedi ne prekinjamo, čeprav se nam zdi, da se oseba ponavlja, govori počasi ali nesmiselno. Vedno preverimo ali smo osebo pravilno razumeli (npr. »Torej, če prav razumem se počutiš…«). Za učinkovitejšo komunikacijo in nudenje podpore lahko uporabimo različna pravila in tehnike, npr. pravila komunikacije, aktivno poslušanje in jaz stavke. Vse naštete prispevke najdete v rubriki »Kako pomagam sebi in drugim?«.

Pomembno je upoštevati, da se doživljanje vsakega posameznika razlikuje od drugih. Dve osebi istega dogodka ne doživljata na enak način – npr. nekdo bo po padcu iz konja razvil strah pred konji, druga pa se bo takoj povzpel nazaj v sedlo. Zato nikoli ne smemo zmanjševati pomena in vpliva dogodka na posameznikovo doživljanje. S tem, ko pomen dogodka zmanjšujemo, osebi poglabljamo občutek nerazumljenosti.

Soočanje oz. pomoč drugemu, da se sooči s travmatičnim dogodkom svoje preteklosti, je lahko precej naporno in lahko obremeni tudi nas same. Pomembno je, da aktivno skrbimo za svoje duševno zdravje in nas naša dobronamerna pomoč ne obremeni preveč, saj bomo le tako lahko še naprej pomagali drugemu.

S tehnikami sproščanja se preventivno zavarujemo pred nihanjem našega razpoloženja, ki lahko izzovejo obrambni odziv na travmatični dogodek. V splošnem jih lahko uporabljamo za hitro umiritev, zbistritev misli in vzpostavitev ponovnega stika s samim seboj.

Stresne situacije lahko povzročijo občutek izgube nadzora nad dogajanjem okoli sebe, kar lahko poslabša naše duševno počutje. Stresne situacije lahko povzročijo tudi podoživljanje travmatičnega dogodka, kar podaljša čas okrevanja od njih. Ko se znajdemo v stresnih okoliščinah je zato ključnega pomena, da se umaknemo v mirno in varno okolje in se s stresno situacijo soočimo šele, ko se pomirimo in se ponovno počutimo varne.

Spanje je tesno povezano z našim razpoloženjem. Slab spanec lahko vodi v slabše počutje, izčrpanost, razdražljivost, slabši imunski sistem itd. Z dobro higieno spanja lahko ublažimo svoje duševne težave ali zmanjšamo verjetnost za njihov pojav. Eno uro pred odhodom v posteljo je dobro izklopiti vso elektroniko (npr. telefon, računalnik, TV) in se raje posvetiti branju knjige. Higiena spanca vključuje tudi vstajanje in spanje ob isti uri. V postelji ne opravljajmo vsakodnevnih dejavnosti (npr. jemo kosilo, se učimo, delamo na računalniku), saj zaradi opravljanja dela v postelji ali spalnici, naš spalni prostor lahko začnemo povezovati z stresom namesto s sprostitvijo.

To pomeni, da se osredotočimo na svoje hobije oz. dejavnosti, ki nas sproščajo in veselijo, se poglobimo v svoje občutke, misli itd. Na ta način se razbremenimo in smo v stiku sami s seboj. To nam omogoča, da smo lahko učinkovitejši pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti in znižuje možnost izgorevanja, kar pozitivno vpliva na naše duševno blagostanje.