Shizofrenija in druge psihotične duševne motnje

Ključni sestavni del psihotičnih duševnih motenj je, da oseba izgubi stik z resničnostjo. Psihoza je stanje različnih simptomov, kateri močno vplivajo na to, kako mislimo, čutimo in se vedemo.

Stanje psihoze močno vpliva na naše zaznavanje okolice, zato nas lahko takšno stanje močno zmede in v nas vzbudi občutek, kot da nas nihče ne razume. Pogosto so prisotne tudi halucinacije, t. j. popačeno ali napačno zaznavanje okolice (npr. slišimo ali vidimo stvari, ki jih ni in posledično ustvarimo napačne miselne zaključke o svetu okoli nas). Psihotične duševne motnje močno vplivajo na naše vsakodnevno delovanje, npr. v službi, šoli, družbi prijateljev ali domačem okolju.

Kljub temu, pa lahko tudi z epizodami psihoze živimo polno življenje. Zato je izrednega pomena, da čim hitreje poiščemo pomoč pri ustreznem strokovnjaku (npr. psihiater, klinični psiholog), ki bo opravil ustrezen strokovni pregled in nam nudil pomoč ter podporo pri zdravljenju.

Pomembno je, da se za svoje zdravstvene težave ne krivimo. Na noben način nismo krivi za naše zdravstveno stanje ali za terapijo, ki je potrebna.

Več kot vemo, lažje razumemo, kaj se dogaja z nami. Obstaja mnogo spletnih strani s koristnimi informacijami o shizofreniji in drugih psihotičnih motnjah, tudi v angleščini (npr. Head to Health, Help Guide). Če ne vemo, kje bi pridobili več znanja, o tem lahko vprašamo osebnega zdravnika ali se obrnemo na različne psihološke svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si), ki nas bodo znale usmeriti naprej.

Pogovor z osebami, ki imajo podobno izkušnjo, nam lahko pomaga pri spoznanju, da se s podobnimi občutki ne soočamo sami. Na svetu je veliko ljudi z izkušnjo psihoze in pogovor z njimi nam lahko nam prinese olajšanje. Če ne poznamo nobene bližnje osebe z izkušnjo psihotične epizode, lahko na spletu najdemo veliko osebnih izpovedi ljudi, ki so delili svojo zgodbo (npr. OMRA, To sem jaz). Pri tem je potrebno upoštevati, da psihozo vsak doživlja drugače, zato se znaki in potek motnje lahko razlikuje med posamezniki.

Iskanje strokovne pomoči je zelo pomembno na poti do našega okrevanja. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt itd. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika ali brezplačne (spletne) svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si). Zelo pomembno je, da smo z omenjenimi strokovnjaki iskreni, saj nam le tako lahko nudijo pomoč, ki bo za nas najbolj ustrezna. Zaupnost strokovnjaki je zagotovljena, saj so dolžni slediti etičnemu kodeksu, ki preprečuje, da bi izdali podrobnosti našega pogovora (razen v primeru nevarnosti sebi ali drugih).

Zelo koristno je, če se o svojih skrbeh, občutkih in počutju pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in nas bo poslušal. To je lahko naš starš, bližnji sorodnik, prijatelj/ica, učitelj/ica itd. Velikokrat se zgodi, da nam odleže, ko svoje občutke izrazimo na glas, saj nas tako ne preplavljajo več. Prav tako ni nič narobe, če bližnjega prosimo, naj nas odpelje k strokovnjaku na pogovor.

Podpora prijateljev, družine ali drugih bližnjih oseb, ki jim zaupamo, tako lahko pripomore k našemu okrevanju in zmanjševanju občutka osamljenosti. Pogovor z ljudmi lahko pomaga tudi pri iskanju rešitev, razbremenitvi in vlivanju upanja.

Velik vpliv na pogostost ali intenzivnost psihotičnih epizod imata stres in napetost. Če smo dlje časa izpostavljeni stresnemu okolju, si lahko pomagamo z urjenjem tehnik sproščanja ali obvladovanja stresa. S tem, poskrbimo za dobro duševno zdravje v splošnem, kar lahko zmanjša pogostost epizod psihoze.

Kot pri drugih duševnih motenj, je tudi pri psihozi pomembna skrb za zdrav življenjski slog. To vključuje zdravo prehrano, redno telesno dejavnost, prosti čas za hobije, izogibanje škodljivim substancam (npr. tobak, alkohol, droge), urejen ritem spanja ipd.

Ljudje s psihotično motnjo so lahko zaradi epizod psihoze bolj ranljivi kot bi bili sicer, zato potrebujejo našo pomoč in oporo.

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih in simptomih psihotičnih motenj ter načinih pomoči. S svojim znanjem o soočanju s psihozo lahko bližnjega pomirimo in mu nudimo varno okolje, v katerem se bo počutil sprejetega, razumljenega in ne osamljenega. Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o znakih in poteku epizod psihoze. Na ta način bomo lažje razumeli bližnjega, ki se spopada s tovrstnimi težavami. Ob tem je dobro imeti v mislih, da smo osebi lahko v veliko oporo, četudi njenega doživljanja ne razumemo popolnoma – šteje naš izkazan trud.

Osebe, ki se soočajo s tovrstnimi diagnozami potrebujejo dobro socialno mrežo, zato je za učinkovito okrevanje nujno, da ohranijo prijatelje in z njimi počnejo stvari, ki jim ustrezajo.

Pomembno je tudi, da jim damo vedeti, da smo jim na voljo za oporo, pogovor in jih prosimo, naj nam zaupajo, na kakšen način si želijo našo pomoč. V začetku zdravljenja z osebo tudi obiščemo zdravnika specialista in ji na ta način nudimo oporo. O tem najprej obzirno vprašamo osebo, če bi si tega želela.

Ko nam oseba zaupa svoje težave, misli ali občutke, ji zagotovimo varen in zaupen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko. Do osebe smo strpni in njene izpovedi ne prekinjamo, čeprav se nam zdi, da se oseba ponavlja, govori počasi ali nesmiselno. Vedno preverimo ali smo osebo pravilno razumeli (npr. »Torej, če prav razumem se počutiš…«). Za učinkovitejšo komunikacijo in nudenje podpore lahko uporabimo različna pravila in tehnike, npr. pravila komunikacije, aktivno poslušanje in jaz stavke. Za več si preberite rubrike »Kako pomagam sebi in drugim?«.

Osebe, ki trpijo za psihotičnimi motnjami zanje niso krive same. Lahko se zgodi, da med našim skupnim druženjem pride do neželenih incidentov, npr. nenavadne geste ali težave z izražanjem svojih čustev. Pomembno je, da se v takšnih trenutkih spomnimo, da je to odraz bolezni in ne osebe same.

Ne predpostavljamo, da zaradi diagnoze, ki jo je bližnja oseba prejela, točno vemo kaj oseba doživlja in potrebuje. S svojimi predvidevanju osebo še dodatno obremenimo in ji ne omogočimo prostora, da sama izrazi svoje želje in potrebe. Prav tako lahko osebo prizadenemo, če menimo, da o njej vemo vse, le na podlagi postavljene diagnoze. S tem jih lahko stigmatiziramo in jim damo občutek, kot da podana diagnoza v celoti opredeljuje njihovo identiteto. Upoštevati moramo, da je diagnoza le del osebe, nikakor pa ne odraža osebe kot celote.

Pomoč ljudem, ki se soočajo s psihotičnimi duševnimi motnjami, je lahko precej naporna. Ob nudenju pomoči je zato potrebno poskrbeti tudi za svoje počutje, saj bomo le tako lahko pomagali drugemu, brez da bi škodovali samemu sebi.

Posameznik v bližnjem sorodstvu z osebo s psihotično motnjo, ima tudi sam večjo verjetnost za razvoj tovrstnih duševnih težav. Če smo zaradi dednosti nagnjeni k tveganju za razvoj psihotičnih motenj, se je priporočeno izogibati določenim dejavnikom tveganja , kot sta npr. dolgotrajen stres in zloraba škodljivih substanc (npr. droge, alkohol). Na ta način lahko zmanjšamo verjetnost pojava psihotičnih epizod.

Koristno je, da se preventivno pogovorimo s strokovnjakom (npr. psihiatrom, kliničnim psihologom), ki bo lahko odgovoril na naša vprašanja, hkrati pa bo z rednimi strokovnimi pregledi lahko hitro prepoznal spremembe v našem duševnem stanju.

Seznam različnih virov pomoči najdeš na naslednji povezavi.