Motnje hranjenja

Motnje hranjenja predstavljajo vzorec neurejenega in nerednega prehranjevanja (preveč ali premalo hrane). Če neurejeno prehranjevanje in nezdrav odnos do hrane trajata dlje časa, je to običajno znak motnje hranjenja. Zanje sta značilna preobremenjenost z zunanjim izgledom in nizko samospoštovanje, ki se spreminja glede na količino zaužite hrane, telesno maso in obliko. Osebe z motnjo hranjenja pogosto občutijo sram ali se počutijo krive zaradi svojih prehranjevalnih vzorcev, zato svoje vedenje običajno skrivajo pred drugimi.

Nezdravi prehranjevalni vzorci in nenehno premišljevanje o hrani in izgledu so navadno znak duševnih stisk v ozadju (npr. nadzor nad hrano kot nadomestilo za pomanjkanje občutka nadzora nad življenjem ali kot način soočanja z lastnimi čustvi). Motnje hranjenja se lahko pojavljajo skupaj z drugimi duševnimi motnjami, kot so depresija, anksioznost, mejna osebnostna motnja ali obsesivno kompulzivna motnja, pogosto pa je prisotno tudi samo-poškodovalno vedenje.

Motnje hranjenja se kažejo v spremembi vedenja, mišljenja in občutkov ter v telesnih spremembah.

Spremembe v vedenju:

• uporaba hrane pri spoprijemanje s čustvi ali za izražanje čustev
• ponavljajoče in obsesivno hujšanje
• pogosto prenajedanje

Spremembe v mišljenju in občutkih:

• nenehno premišljevanje o hrani, telesni podobi in teži
• občutek pomanjkanja nadzora nad prehranjevalnim vzorcem
• skrbi in nelagodje ob krajih, ki so povezani s hrano in prehranjevanjem
• prekomerno ukvarjanje s telovadbo
• občutki sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev
• strah pred pridobivanjem telesne teže

Telesne spremembe:

• težave s pozornostjo
• pogosta utrujenost in pomanjkanje energije

Poznamo več vrst motenj hranjenja, najbolj pogosti pa sta bulimija (bulimia nervosa) in anoreksija (anorexia nervosa).

Obstaja več vrst motenj, povezanih s hrano. Če se nam zdi, da naše prehranske navade niso zdrave in veliko časa posvetimo razmišljanju o hrani, bi nam koristilo, da se pozanimamo o različnih vrstah motenj hranjenja.

Več kot vemo, lažje razumemo, kaj se dogaja z nami. Obstaja mnogo spletnih strani s koristnimi informacijami o motnjah hranjenja (npr. NIJZ, OMRA, Na varnem si, To sem jaz), tudi v angleščini (npr. Head to Health, Help Guide). Če ne vemo, kje bi pridobili več znanja, o tem lahko povprašamo tudi osebnega zdravnika ali se obrnemo na različne psihološke svetovalnice (npr. MUZA, Posvet, TOM telefon, Na varnem si), ki nas bodo znale usmeriti naprej.

Pogovor z osebami, ki imajo podobno izkušnjo, nam lahko pomaga pri spoznanju, da se s podobnimi občutki ne soočamo sami. Na svetu je veliko ljudi z izkušnjo motenj hranjenja in pogovor z njimi nam lahko nam prinese olajšanje. Če ne poznamo nobene bližnje osebe z izkušnjo motnje hranjenja, lahko na spletu najdemo veliko osebnih izpovedi ljudi, ki so delili svojo zgodbo. Pri tem je potrebno upoštevati, da motnjo hranjenja vsak doživlja drugače, zato se znaki in potek motnje lahko razlikujejo med posamezniki.

Iskanje strokovne pomoči je zelo pomembno na poti do našega okrevanja. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so na primer: psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika ali brezplačne (spletne) svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si).

Zelo pomembno je, da smo z omenjenimi strokovnjaki iskreni, saj nam le tako lahko nudijo pomoč, ki bo za nas najbolj ustrezna. Zaupnost strokovnjaki je zagotovljena, saj so dolžni slediti etičnemu kodeksu, ki preprečuje, da bi izdali podrobnosti našega pogovora (razen v primeru nevarnosti sebi ali drugih).

Da bomo lažje vzpostavili zdravo prehranjevalno rutino, nam lahko pomaga znanje s področja nutricionistike (t. j. veda o prehrani). Prehranjevalni strokovnjaki nam lahko svetujejo kaj naše telo potrebuje in nam pomagajo pri načrtovanju obrokov. Tako bomo našemu telesu zagotovili vse potrebne hranilne snovi in začeli razvijati zdrave prehranjevalne navade, misli in vedenje.

Zelo koristno je, če se o svojih skrbeh, občutkih in počutju pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in nas bo poslušal. To je lahko naš starš, bližnji sorodnik, prijatelj/ica, učitelj/ica itd. Velikokrat se zgodi, da nam odleže, ko svoje občutke izrazimo na glas, saj nas tako ne preplavljajo več. Prav tako ni nič narobe, če bližnjega prosimo, naj nas odpelje k strokovnjaku na pogovor. Verjetno bo tudi bližnji osebi odleglo, ko bomo jasno izrazili svoje želje in potrebe, da ji tega ne bo potrebno ugotavljati na slepo.

Podpora prijateljev, družine ali drugih bližnjih oseb, ki jim zaupamo, tako lahko pripomore k našemu okrevanju in zmanjševanju občutka osamljenosti. Pogovor z ljudmi lahko pomaga tudi pri iskanju rešitev, razbremenitvi in vlivanju upanja.

Zaradi motenj hranjenja osebe včasih pozabijo na druge dele sebe, ki niso povezani s telesno podobo in prehranjevanjem. Zato je lahko zelo koristno, če se ponovno posvetimo nekaterim hobijem ali drugim dejavnostim, v katerih smo včasih uživali ali pa poskusimo nekaj novega. To nam bo pomagalo posvetiti več pozornosti drugim delom sebe, ki niso obremenjeni s telesno podobo in bomo tako manj razmišljali o tem.

Okrevanje in zdravljenje motenj hranjenja lahko traja dlje časa, zato je pomembno, da v težkih trenutkih ne obupamo in se ne krivimo. V takih trenutkih se lahko spomnimo svojih uspehov in dosežkov ter se tako opomnimo, da premagali že veliko ovir. Pri tem si lahko pomagamo tudi z dnevnikom dosežkov, kjer beležimo dosežene cilje in zmage (npr. užival/a sem na sprehodu, brez da bi mislil/a na hrano). Kadar nam je težko, si dnevnik lahko prelistamo in se opomnimo na pretekle uspehe in pozitivne trenutke.

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih in simptomih motenj hranjenja ter načinih pomoči. Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o znakih in poteku motnje (npr. NIJZ, OMRA, Na varnem si, To sem jaz). Na ta način bomo lažje razumeli bližnjega, ki se spopada s tovrstnimi težavami. Ob tem je dobro imeti v mislih, da smo osebi lahko v veliko oporo, četudi njenega doživljanja ne razumemo popolnoma – šteje naš izkazan trud.

Telesni izgled oseb z motnjami hranjenja se lahko hitro spreminja. Včasih se nam morda zazdi, da ne vemo kaj bi rekli in kako bi odreagirali. Pomembno je, da osebi ne dajemo komentarjev o njenem izgledu. Četudi so ti lahko dobronamerni, jih lahko oseba narobe razume, s tem pa se oteži njena pot k okrevanju.

Zelo pomembno za osebe z motnjami hranjenja je, da se lahko nekomu zaupajo in nimajo občutka, da jih nekdo obsoja. Ko nam oseba zaupa svoje težave, misli ali občutke, ji zagotovimo varen in zaupen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko. Do osebe smo strpni in njene izpovedi ne prekinjamo, čeprav se nam zdi, da se oseba ponavlja, govori počasi ali nesmiselno. Vedno preverimo ali smo osebo pravilno razumeli (npr. »Torej, če prav razumem se počutiš…«). Za učinkovitejšo komunikacijo in nudenje podpore lahko uporabimo različna pravila in tehnike, npr. pravila komunikacije, aktivno poslušanje in jaz stavke.

Motnje hranjenja so bolezni, ki lahko resno ogrozijo telesno zdravje. Zato je zelo pomembno, da osebe z motnjami hranjenja poiščejo pomoč, pri tem pa jim lahko pomagamo z idejami, kakšne vrste in oblike pomoči bi jim najbolj koristile (npr. pripravimo seznam virov pomoči, nato pa oseba sama izbere, kaj ji najbolj ustreza). Ob naši podpori bodo z zdravljenjem lahko začele prej kot bi se zanj odločile same.

Osebe z motnjami hranjenja pogosto trpijo tudi za depresijo ali anksioznostjo. Njihovo duševno stanje jim včasih preprečuje, da bi se še naprej ukvarjali z dejavnostmi, ki jih veselijo. Zato je pomembno, da jih pri tem spodbujamo in skrbimo za redno ohranjanje stika z njimi. Ko se z njimi vidimo, jih lahko povabimo k dejavnosti, ki ni povezana s hrano ali pretirano telovadbo (npr. igranje družabnih iger, obisk živalskega vrta). Tako bomo njihove misli odvrnili od njihove bolezni.