Bipolarna motnja

Za bipolarno motnjo je značilno nihanje med dvema razpoloženjskima poloma – manijo in depresijo, brez zunanjega dražljaja, ki bi vzbudil takšno stanje. Običajno epizode bipolarne motnje trajajo vsaj en teden, čas med epizodami pa je zelo različen od osebe do osebe (od nekaj dni do mesecev ali let).

V stanju manije imamo veliko energije, zato se nam lahko zdi, da ne potrebujemo toliko spanca kot običajno. Značilen je hiter ritem gibanja in opravljanja vsakodnevnih obveznosti, prav tako pa hitijo tudi naše misli in besede. Naše razpoloženje je odvisno od časa trajanja manije − čeprav smo na začetku polni energije in smo lahko npr. »srce zabave«, lahko po daljšem času manije začnemo opažati, da se hitreje ujezimo ali postanemo agresivni. Naše misli niso več jasne in osredotočene, ampak so lahko popačene, doživljati lahko pričnemo tudi blodnje.

V stanju depresije se počutimo ravno nasprotno kot v stanju manije. Takrat imamo izjemno malo energije in lahko postanemo brezvoljni (apatični). Stanje depresije vpliva tudi na naš vzorec spanja − spimo lahko premalo (hiposomnija) ali preveč (hipersomnija). Zdi se nam, da nas lahko vsaka stvar spravi iz tira, včasih celo ne zmoremo prepoznati, kaj nas spravi v jok. Misli se močno upočasnijo, prav tako pa se poslabša tudi naša sposobnost zbranosti. Umaknemo se lahko iz družabnega življenja, se zapremo vase in se počutimo nemočne ter obupane. Pojavijo se lahko samomorilne misli in samopoškodovalno vedenje.

Bipolarno motnjo težko prepoznamo, saj se spremembe v razpoloženju, ne glede na to, kako izrazite so, lahko odvijajo skozi daljše časovno obdobje. Tako se zdi, kot da gre za ločene in med seboj nepovezane dogodke, zaradi česar lahko bipolarna motnja dlje časa ostane neodkrita.

Bipolarna motnja se običajno pojavi v obdobju mladostništva ali zgodnje odrasle dobe, ko se soočamo z vrsto sprememb v našem dojemanju družbe in sveta okoli nas. Kljub temu pa lahko njeni simptomi nastopijo kadarkoli tekom življenja, kar dodatno pripomore k oteženemu odkrivanju motnje.

Več kot vemo, lažje razumemo, kaj se dogaja z nami. Obstaja mnogo spletnih strani s koristnimi informacijami o bipolarni motnji (npr. OMRA), tudi v angleščini (npr. Head to Health, Help Guide). Če ne vemo, kje bi pridobili več znanja, o tem lahko povprašamo tudi osebnega zdravnika ali se obrnemo na različne psihološke svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si), ki nas bodo znale usmeriti naprej. Že samo poznavanje simptomov bipolarne motnje lahko pomaga pri tem, da jih hitreje prepoznamo in razumemo ter tako pravočasno poiščemo pomoč.

Kot že omenjeno, gre pri bipolarni motnji za nihanje razpoloženja. Pri tem je zelo pomembno, da poznamo samega sebe in se naučimo prepoznavati začetne znake, ki vodijo k spremembi razpoloženja. Kljub temu, da je nihanje razpoloženja odvisno od vsakega posameznika, se pri isti osebi običajno vzpostavi stalen in predvidljiv ritem spremembe razpoloženja.

Če pravočasno prepoznamo spremembe v našem vzorcu razmišljanja in čustvovanja, se lahko na spremembo razpoloženja učinkoviteje pripravimo. Pri tem je koristno, če svoje počutje zapisujemo v tabelo počutja ali dnevnik, ki ga redno pregledujemo. Pri pregledu daljšega časovnega obdobja smo pozorni na znake in simptome, ki značilno napovedujejo spremembo razpoloženja pri nas.

Eden od načinov spoznavanja samega sebe je meditacija. Preko nje se lahko umirimo, raziskujemo svoje telo in počutje ter se naučimo sprejemati sebe.

Z bipolarno motnjo se sooča 1–3 % prebivalstva, kar pomeni, da se z njo ne srečujemo sami. Imela jo je npr. tudi ameriška igralka Carrie Fisher, znana po vlogi Princese Leie v sagi Star Wars. Pogovor z osebami, ki imajo podobno izkušnjo, nam lahko pomaga pri spoznanju, da se s tovrstnimi občutki ne soočamo sami. Če ne poznamo nobene bližnje osebe z izkušnjo bipolarne motnje, lahko na spletu najdemo veliko osebnih izpovedi ljudi, ki so delili svojo zgodbo (npr. OMRA). Pri tem je potrebno upoštevati, da bipolarno motnjo vsak doživlja drugače, zato se znaki in potek motnje lahko razlikuje med posamezniki.

Obrnemo se lahko tudi na podporne skupine za ljudi z bipolarno motnjo. Le-te nam lahko pomagajo pri spoznanju, da se z motnjo ne soočamo sami, poleg tega pa zaupno okolje podpornih skupin omogoča socialno podporo ljudi, ki se soočajo s podobnimi izkušnjami. V podpornih skupinah je na voljo tudi usposobljen strokovnjak, na katerega se lahko obrnemo.

Iskanje strokovne pomoči je zelo pomembno na poti do našega okrevanja. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt itd. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika ali brezplačne (spletne) svetovalnice (npr. Posvet, TOM telefon, Na varnem si). Zelo pomembno je, da smo z omenjenimi strokovnjaki iskreni, saj nam le tako lahko nudijo pomoč, ki bo za nas najbolj ustrezna. Zaupnost strokovnjaki je zagotovljena, saj so dolžni slediti etičnemu kodeksu, ki preprečuje, da bi izdali podrobnosti našega pogovora (razen v primeru nevarnosti sebi ali drugih).

Zelo koristno je, če se o svojih skrbeh, občutkih in počutju pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in nas bo poslušal. To je lahko naš starš, bližnji sorodnik, prijatelj/ica, učitelj/ica itd. Velikokrat se zgodi, da nam odleže, ko svoje občutke izrazimo na glas, saj nas tako ne preplavljajo več. Prav tako ni nič narobe, če bližnjega prosimo, naj nas odpelje k strokovnjaku na pogovor.

Podpora prijateljev, družine ali drugih bližnjih oseb, ki jim zaupamo, tako lahko pripomore k našemu okrevanju in zmanjševanju občutka osamljenosti. Pogovor z ljudmi lahko pomaga tudi pri iskanju rešitev, razbremenitvi in vlivanju upanja.

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih in simptomih bipolarne motnje ter načinih pomoči. S svojim znanjem o soočanju z bipolarno motnjo lahko bližnjega pomirimo in mu nudimo varno okolje, v katerem se bo počutil sprejetega, razumljenega in ne osamljenega. Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o znakih in poteku sprememb v razpoloženju (npr. OMRA). Na ta način bomo lažje razumeli bližnjega, ki se spopada s tovrstnimi težavami. Ob tem je dobro imeti v mislih, da smo osebi lahko v veliko oporo, četudi njenega doživljanja ne razumemo popolnoma – šteje naš izkazan trud.

Posameznik z bipolarno motnjo lahko reče ali stori nekaj, kar nas užali, prizadene ipd. Pri tem se moramo zavedati, da je to odraz bolezni in ne osebe same.

Ne predpostavljamo, kaj bližnja oseba potrebuje samo zaradi poznavanja njene duševne motnje. Vsak posameznik je edinstven in se zato tudi z motnjo sooči na svoj način, kar moramo spoštovati. Najbolje je, da osebo obzirno vprašamo, kaj potrebuje v tistem trenutku in ji pomagamo po naših najboljših močeh. Včasih je dovolj, če osebo samo poslušamo, da nam zaupa, kako se počuti.

Če pri osebi opazimo nihanje razpoloženja, ki je značilno za bipolarno motnjo, ji svetujemo, naj se o svojih mislih, čustvih in občutkih pogovori s strokovnjakom (psihiater, klinični psiholog). Po potrebi ji nudimo pomoč pri iskanju ustreznega strokovnjaka, jo pospremimo do ustanove in počakamo, da konča z uro. Ob tem se zavedajmo, da je pričetek zdravljenja negotov proces, zato osebi nudimo ustrezno podporo (npr. vprašamo kako je zadovoljna z načinom obravnave ali kako ji lahko pomagamo izven terapije).

Ko nam oseba zaupa svoje težave, misli ali občutke, ji zagotovimo varen in zaupen prostor, kjer lahko izrazi svojo stisko. Do osebe smo strpni in njene izpovedi ne prekinjamo, čeprav se nam zdi, da se oseba ponavlja, govori počasi ali nesmiselno. Vedno preverimo ali smo osebo pravilno razumeli (npr. »Torej, če prav razumem se počutiš…«). Za učinkovitejšo komunikacijo in nudenje podpore lahko uporabimo različna pravila in tehnike, npr. pravila komunikacije, aktivno poslušanje in jaz stavke.

Ohranjanje zdravega življenjskega sloga pozitivno vpliva na naše duševno zdravje. Zdrav življenjski slog vključuje zdravo prehrano, izogibanje škodljivim navadam (npr. kajenje, prekomerno uživanje alkohola, zloraba psihoaktivnih substanc), primeren ritem spanca in ohranjanje prostega časa, ki ga izkoristimo za naše hobije. Tako zagotovimo stabilno duševno počutje, z raznimi hobiji pa si »napolnimo baterije«.

S poznavanjem tehnik sproščanja, lahko blagodejno vplivamo na naše počutje in splošno duševno zdravje. Na ta način lahko omilimo blago nihanje razpoloženja, ki lahko vodijo v sunkovito nihanje razpoloženja.

S tem, ko si ustvarimo urnik in se ga držimo, ustvarimo rutino. Ta nas pomiri že sama po sebi, prav tako pa lahko zmanjša pojav neželenih sprememb v našem razpoloženju. Tem se ne moremo popolnoma izogniti, vendar pa lahko pomembno zmanjšamo njihovo pojavnost.