Stigma in jaz

Naše težave v duševnem zdravju ne stigmatizirajo le ljudje okoli nas, temveč lahko stigmatiziramo tudi sami sebe. Gre za proces samo-stigmatizacije, ki nastane v treh korakih:

Zavedamo se družbene stigme (npr. »oseba z depresijo je lena«),
s stigmo se strinjamo (npr. »res je, oseba z depresijo je lena«) in
jo prenesemo nase (npr. »jaz sem depresiven, torej sem len«).

Učinki (samo)stigme

Tako (družbena) stigma kot tudi samo-stigma imata številne negativne vplive na iskanje pomoči, okrevanje in kakovost življenja oseb, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju. Pri zdravljenju duševnih težav stigma igra pomembno vlogo, saj vpliva na neodločnost pri iskanju pomoči, manjše sodelovanje pri zdravljenju in pesimizem glede možnosti okrevanja. Poleg tega negativne vplive (samo)stigme lahko občutimo tudi na drugih področjih vsakodnevnega življenja, in sicer:

občutenje sramu, drugačnosti, brezupa, manjvrednosti in nezaupanja vase,
zapiranje vase in slabši odnosi z bližnjimi, ki težko razumejo, kaj doživlja oseba z duševno motnjo,
težave pri opravljanju študijskih ali službenih obveznosti,
težje vključevanje v družbo, iskanje zaposlitve in stanovanja,
posmehovanje, nadlegovanje, ustrahovanje in nasilje s strani drugih,
občutek osamljenosti in socialne izolacije,
obtoževanje s strani drugih (npr. »če svoje lenobe ne bi vedno upravičeval z depresijo, bi ti uspelo«).

Kako odpraviti stigmo si preberi tukaj.