Kako se soočiti s (samo)stigmo?
- Poišči pomoč: strah pred opazkami drugih je lahko neprijeten, vendar sebe postavi na prvo mesto in se vključi v zdravljenje, ki ti bo pomagalo pri odkrivanju težav in zmanjšanju simptomov. Če meniš, da te stigma preveč omejuje pri iskanju pomoči, so na voljo tudi spletni viri pomoči.
- Opozarjaj se, da ti nisi tvoje težave: gotovo imaš še veliko drugih lastnosti, ki te opredeljujejo in po čemer se razlikuješ od drugih. Pri govoru o sebi tako navedi več različnih značilnosti, svoje duševno stanje pa lahko izpostaviš kot eno izmed njih, če ti je to prijetno.
- Zaupaj svoje občutke in težave drugim: pogovori se s prijateljem_ico, družinskim članom_ico, partnerjem_ko ali nekom drugim, ki mu zaupaš. Odkrito govorjenje o svojih težavah lahko deluje razbremenilno in daje občutek, da se z duševnimi težavami ne srečujemo sami.
- Prepoznaj sram in dvom vase, ki te bremeni zaradi duševnih težav: mišljenje, da so duševne motnje znak šibkosti in bi jih zato morali obvladati brez pomoči drugih, je v naši družbi zelo pogosto. Vendar nekaterih težav ne moremo odpraviti sami, še zlasti, če smo z zdravljenjem odlašali dlje časa. Ne verjemi vsemu, kar drugi pravijo o duševnih težavah, saj sam_a zase najbolje veš, kaj doživljaš. Mnenja in sodbe, ki jih slišiš od drugih, so lahko posledica slabega razumevanja duševnih težav.
Kaj vsak izmed nas lahko stori v boju proti stigmi?
- Izobraževanje in ozaveščanje: stigma izvira iz neresničnih ali nepopolnih informacij (npr. da so duševne motnje prisotne samo v psihiatričnih bolnišnicah), zato je prvi korak pri njenem odpravljanju to, da vsak izmed nas poskrbi za širok nabor znanja s področja duševnega zdravja. Pomembno je, da prepoznamo tudi mite s področja duševnega zdravja, ki temeljijo na napačnih ali pomanjkljivih informacijah.
- Spoštljiva in strpna komunikacija brez obsojanja: pri naslavljanju duševnih stisk uporabljajmo prijazen jezik, ki ne obsoja in ločuje ljudi na dobre/slabe, močne/šibke, aktivne/lene itd. Pazimo, da namesto oznak, kot so npr. »shizofrenik, hiperaktivnež, depresivnež« raje uporabljamo opise stanj (npr. oseba s shizofrenijo, oseba z depresijo, oseba z hiperaktivno motnjo).
- Aktivno in empatično poslušanje: zaradi množičnih informacij iz okolja smo ljudje nagnjeni k prehitremu posploševanju in oblikovanju zaključkov o počutju drugih, pri tem pa spregledamo, kaj nam sogovorec resnično želi povedati. Kadar drugi govorijo o svojih težavah, se je dobro opomniti, da iskreno prisluhnemo in ne razmišljamo o drugih stvareh.
- Zavedanje prisotnosti (duševne) stigme: razmisli kako bi se vedel do osebe s fizično in osebe z duševno boleznijo. Najdeš kakšno razliko?
- Razmišljanje o lastnih stereotipih in predsodkih: obstoja stereotipov in predsodkov se pogosto ne zavedamo, lahko pa si preko enostavne vaje skušamo zamisliti zunanji videz in lastnosti nekoga, ki počne naslednje: pilotiranje letala, pogovarjanje s psihologom, soočanje z občutki krivde in meditiranje. Verjetno bi vas presenetilo, če bi rekli, da vse to počne oziroma doživlja ista oseba. Prav tako bi verjetno veliko ljudi podalo podobne opise videza in lastnosti oseb, kar je posledica stereotipnih predstav.
- Spoznavanje osebnih zgodb in izpovedi ljudi z duševnimi težavami: stik z ljudmi, ki imajo duševne težave nam lahko pomaga pri spoznanju, da je to nekaj vsakdanjega in obvladljivega ter ni odraz šibkosti, saj se lahko zgodi vsakemu izmed nas. O lastnih duševnih težavah je spregovorilo tudi veliko slavnih oseb (npr. Demi Lovato, Dwayne, »The Rock« Johnson, Lady Gaga), osebne izpovedi pa vse pogosteje najdemo tudi v obliki podkastov, blogov in YouTube posnetkov.
