Kaj pomeni nasilje v družini?

Nasilje v družini opisuje situacijo, v kateri družinski član/i in/ali partner/ica izvajajo katerokoli od oblik nasilnega vedenja do drugega družinskega člana oz. partnerja/ice. Na žalost nasilje v družini ni redek pojav, vendar je njegovo pogostost izjemno težko oceniti, saj večina nasilnih dejanj ostane neprijavljenih − nasilje v družini se večinoma dogaja »za zaprtimi vrati«.

V Sloveniji je od 2016 v veljavi Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki nasilje opredeli tako: »Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.«

Vrste nasilja v družini

Vrste nasilja lahko ločujemo po vlogah – kdo je povzročitelj nasilja in kdo žrtev. Glede na vlogo žrtve je najpogostejša oblika nasilja v družini nasilje nad ženskami. Statistike vladnih in nevladnih organizacij dokazujejo, da se v vlogi žrtve pogosteje znajdejo ženske (med 90 in 97 %), v vlogi povzročitelja pa moški. Prav tako se v vlogi žrtve pogosto znajdejo otroci. Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se izvaja nasilje.

Nasilje lahko ločujemo tudi po vrstitudi nasilnega dejanja. Tako poznamo fizično, spolno, psihično in ekonomsko nasilje. Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki drugemu povzroči bolečino, strah ali ponižanje. Pri tem ni nujno, da se po njem pojavijo vidne telesne poškodbe. Spolno nasilje opisuje ravnanje s spolno vsebino, kateremu druga oseba nasprotuje, je vanj prisiljena ali zaradi stopnje svojega razvoja ne razume njegovega pomena. Psihično nasilje je najpogostejša vrsta nasilja glede na trenutno delitev. Opisuje delovanje, s katerim povzročitelj nasilja pri drugih povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Prav tako poznamo tudi ekonomsko nasilje, kljub temu da je splošni populaciji premalo poznano. Pri ekonomskem nasilju gre za neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje druge osebe pri razpolaganju z lastnim premoženjem.

Začarani krog nasilja

Nasilje v družini je navadno ponavljajoč dogodek, ki sledi vzorcu t. i. začaranega kroga nasilja. Krog nasilja je razdeljen v tri faze:

1. faza: naraščanje napetosti

V prvi fazi povzročitelj nasilja ob običajnih življenjskih situacijah postaja vse bolj napet. Žrtev to opazi in tako postane previdnejša in bolj prilagodljiva, saj želi preprečiti nasilje. Žrtev nasilja ne uspe preprečiti.

2. faza: povzročitev nasilja

Druga faza se lahko zgodi v katerikoli obliki, žrtev pa se na nasilje ne more pripraviti, saj ne uspe predvideti, kaj bo storil povzročitelj.

3. faza: obdobje navideznega miru (»medeni tedni«)

Povzročitelj nasilnega dejanja poskuša zmanjšati pomen nasilja ali celo prevaliti krivdo za nasilje na žrtev. Krivda ni nikoli na strani žrtve!

Celoten krog nasilja se lahko odvija različno dolgo − od dni do tednov in mesecev. Nekatere žrtve nasilja tudi ne izkusijo obdobja navideznega miru, temveč jih povzročitelj stalno trpinči.

Pri tem pa ni nujno da nasilje v družini sledi fazam začaranega kroga nasilja. Nastopi lahko »samo« občasno, kot posledica prepira ali kot vzgojni ukrep, v katerem oseba v stanju prekomerne čustvene vzburjenosti reagira nasilno – bodisi fizično, psihično, spolno ali ekonomsko. Na primer, povzročitelj nasilja je imel zelo stresen dan v službi in ko pride domov se spre z otrokom zaradi slabe ocene v šoli, kar vodi v to, da ga označi za »neumnega« (psihično nasilje) ter ga udari po obrazu (fizično nasilje).

Vzrok za nasilje v družini

Vzrokov za nasilje v družini je veliko, večina pa izhajajo iz želje nasilne osebe, da nadvlada, obvlada ali zatre drugo osebo oz. ji povzroča strah. Ta občutek jih običajno navda z lažno predstavo o svoji moči ali večvrednosti.

Pogost vzrok za nasilje v družini je tudi dejstvo, da je povzročitelj sam odraščal v okolju, v katerem je bilo prisotno nasilje. Lahko se celo zgodi, da se storilec ne zaveda, da je povzročanje nasilja nedopustno ali pa storilec nasilno dejanje opravičuje kot potrebno, izzvano ali »normalno« (npr. »tudi jaz sem bil tepen kot otrok«).

Povod za nasilje v družini je lahko tudi občutna sprememba v življenju katerega od družinskih članov, ki vpliva na celotno gospodinjstvo (npr. izguba službe, razvoj alkoholizma).

Povezava med nasiljem v družini in duševnim zdravjem

Prepogosto se dogaja, da se pri žrtvah nasilnih oseb izpostavlja »zgolj« telesne posledice. Pri žrtvah so negativne posledice za duševno zdravje žrtve celo pogostejše kot telesne poškodbe. Žrtev tako najpogosteje razvije nižjo stopnjo samospoštovanja, samomorilska nagnjenja, nagnjenost k samopoškodovanju ipd.

Žrtve pogosto razvijejo tudi simptome duševnih stisk oz. motenj, med katerimi so najpogostejše:

  • anksiozna motnja,
  • izguba spomina,
  • post-travmatska stresna motnja,
  • zloraba alkohola in psihoaktivnih substanc,
  • izguba teka in
  • zanemarjenje osebne higiene in zdravja.

Po čem lahko prepoznamo, da smo žrtev nasilja v družini?

Žrtve nasilja v družini pogosto težko prepoznajo začetek nasilnega vedenja bližnjega, za kar obstaja več razlogov: na osebo smo čustveno navezani, lahko smo bili zmanipulirani v prepričanje, da smo si »zaslužili« takšen odnos, težko razumemo, da se nam to dogaja ali pa preprosto ne prepoznamo začetnih znakov nasilnega vedenja.

Nekateri najpogostejši znaki nasilnega vedenja v družini so:

  • stalen nadzor nad našim početjem doma (npr. nenapovedani obiski v sobi),
  • stalen nadzor nad našim početjem v družbi (npr. prekomerno klicanje, pošiljanje sporočil, nalaganje aplikacij za sledenje naše lokacije),
  • prekomerno kritiziranje (v družbi ali doma),
  • poniževanje (v družbi ali doma),
  • upravljanje našega življenja (npr. odločanja namesto nas o naših osebnih odločitvah),
  • omejevanje stikov z drugimi ljudmi,
  • grožnje,
  • kričanje.

Pomembno je, da znake nasilja prepoznamo dovolj zgodaj, ko še lahko ukrepamo, preden se situacija dodatno zaostri in nam povzroči še več trpljenja.

Kako si lahko pomagamo, če sem žrtev nasilja v družini?

Prepoznamo nevarno situacijo

Pomembno je, da nevarne situacije prepoznamo zgodaj, preden nam povzročijo še več trpljenja. Nevarne situacije lahko prepoznamo s pomočjo zgoraj naštetih znakov.

Umaknemo se iz nevarne situacije

Ko se znajdemo v nevarni situaciji je najbolj priporočljivo, da se fizično umaknemo iz nevarnega okolja.

Umiki iz nevarnih situacij so zgolj kratkotrajne rešitve. Kljub temu jih lahko izkoristimo za počitek od stalnega stresa in premislek o nadaljnjih korakih, ki jih moramo narediti, da se zavarujemo pred nasiljem v prihodnosti.

Situacijo povemo zaupanja vredni osebi

Nikoli ne bo lahko govoriti o travmatični izkušnji kot je nasilje v družini, vendar nam lahko pri soočanju s situacijo pomaga, če se zaupamo drugi osebi. To je lahko kdorkoli, ki mu zaupamo − prijatelj/ica, drug družinski član (razširjena družina), profesor/ica, socialni/-a delavec/delavka na šoli, osebni/-a zdravnik/zdravnica.

Ti ljudje nam lahko nudijo oporo, nasvete ali pa morda celo zatočišče, da lahko zapustimo nevarno domače okolje.

Zdravnik nam je dolžan pomagati tako zaradi moralnih razlogov kot tudi po službeni dolžnosti. Osebni zdravniki so se verjetno že srečali s podobno situacijo drugih obravnavancev. Prav tako obstajajo posebni protokoli (navodila za ravnanje), ki pridejo v poštev v tovrstnih situacijah.

Zatečemo se v varno hišo

Varne hiše so stavbe, ki delujejo v okviru Centrov za socialno delo. Njihov namen je, da žrtvam katerekoli oblike nasilja (najpogosteje ženskam in otrokom) nudijo možnost umika iz nevarnega okolja in nastanitve.

Zagotovijo varen prostor, kamor se lahko žrtve nasilja zatečejo in si na novo uredijo življenje. V ta namen tam delujejo tudi posebej izobraženi svetovalci. Lokacija varnih hiš je tajna.

Pokličemo na pomoč

Kadar smo izpostavljeni neposredni nevarnosti, ki ogroža naše zdravje ali celo življenje, lahko pokličemo številko za nujno pomoč s strani Policije (113). Policija izvaja posebna izobraževanja policistk in policistov, kako naj ravnajo v primeru tovrstnih intervencij. Prav tako bodo glede na stopnjo nujnosti hitro poslali patruljo, ki bo posredovala. Na ta način lahko zelo hitro prejmemo ustrezno pomoč.

Kako si lahko pomagamo, če sem povzročitelj nasilja v družini?

Lahko se zgodi, da povzročitelji nasilja ne želijo ustvarjati takšnih situacij ali prizadeti drugega, vendar ne vedo, kako se s svojimi impulzi soočiti na zdrav način. To lahko počnejo popolnoma impulzivno, ker so takšnega delovanja navajeni, lahko se soočajo s krizo duševnega zdravja ali pa so pod vplivom alkohola in drugih psihoaktivnih substanc.

Če smo sami v vlogi povzročitelja nasilja nad komerkoli (partnerjem/ko, otroki, drugo osebo) se moramo zavedati, da je sprememba mogoča. Začne se s priznanjem, da smo mi in samo mi odgovorni za naša dejanja in situacijo, ki smo jo povzročili.

Obstajajo posebni programi, ki nam pomagajo, da se naučimo, kako na drugačen, nenasilen način delujemo v svojem okolju. Prav tako je koristno, če poleg omenjenih programov obiščemo tudi psihiatra ali kliničnega psihologa, ki bo izključil morebitne duševne vzroke ali psihoterapevta, ki nam bo s terapijo pomagal poiskati in razrešiti vzroke našega nasilnega delovanja. Na ta način se bomo pričeli zavedati, zakaj to počnemo in bomo lahko pravočasno ukrepali preden škodujemo drugim.

Kako lahko pomagamo drugim?

Prepoznamo njihovo stisko

Če opazimo katerega od zgoraj naštetih znakov pri drugi osebi, jo obzirno povprašamo o odnosu s partnerjem oz. doma in opazujemo njen odgovor. Poleg zgoraj omenjenih znakov je zelo pogost znak tudi fizična poškodba.

Če opazujemo partnerski odnos med storilcem in žrtvijo, lahko opazimo določene znake nedelujočega ali celo ogrožajočega razmerja, kot so:

  • ljubosumje,
  • posesivnost oz. lastenje druge osebe,
  • zatiranje predlogov in idej žrtve,
  • grožnje (še posebej grožnje s poškodovanjem njih samih, otrok, domačih živali).

Žrtvi damo možnost, da nam zaupa svoje težave

Če se druga oseba prične izpovedovati in nam zaupati težave, s katerimi se sooča v partnerskem odnosu, je naša dolžnost, da jo obzirno in brez obsojanja poslušamo ter empatično vprašamo, kaj potrebuje in ji nudimo pomoč, kjer jo potrebuje.

Nikoli ne zmanjšujemo pomena nasilja

Nikoli ne zmanjšujemo pomena, ki ga ima nasilje na posameznika. Prav tako nikakor ni na mestu, da se o nasilju šalimo s prijatelji, saj s tem lahko nevede prizadenemo koga izmed prijateljev.

Tudi ob izpovedi žrtve nasilja pazimo na to, da ne zmanjšujemo njegovega pomena (npr. “to se dogaja v vseh družinah”). Zavedati se moramo, da je oseba verjetno težko zbrala potreben pogum za pogovor z nami in od nas potrebuje oporo. Ne domnevamo namesto osebe kaj jo lahko prizadene in kaj ne (npr. ne smemo odpraviti osebe, kot da pretirava).

Žrtvi nasilja nudimo pomoč

Kdorkoli se lahko znajde v vlogi žrtve nasilja, zato je pomembno, da jim nudimo potrebno pomoč. Smiselno je, da osebo obzirno vprašamo s čim ji lahko pomagamo.

Nekateri predlogi, kako lahko pomagamo žrtvi nasilja:

  • jo poslušamo,
  • ji nudimo zatočišče, če je to mogoče,
  • ji pomagamo poiskati strokovno pomoč,
  • smo ji na voljo, da se na nas obrne, če se družinska situacija ponovno zaostri,
  • storilca kaznivega dejanja lahko (anonimno) prijavimo policiji.

Več virov pomoči najdeš na naslednji povezavi.