“Če ne zaznamo stiske drugega, nima težav z duševnim zdravjem.”

Z nekaterimi ljudmi smo lahko v tesnih vsakodnevnih odnosih, vendar ne ugotovimo, da se soočajo z duševnimi težavami. To ne pomeni, da njihova stiska ni velika ali pomembna, temveč le, da zaradi strahu pred stigmo ali našim odzivom ne upajo o težavah spregovoriti naglas. To so lahko tudi ljudje, ki navzven delujejo zelo energično, pozitivno in optimistično, saj so se na ta način naučili živeti v družbi.

“Če osebo z duševnimi težavami vprašam po samomoru, bom s tem sprožil_a, da si kaj naredi.”

V resnici velja ravno nasprotno. Z iskrenim vprašanjem po samomoru (npr. »Ali razmišljaš o samomoru?«) izražamo skrb do drugega in mu dajemo prostor za izpoved svoje stiske. Razbremenitev po zaupnem pogovoru lahko zmanjša verjetnost, da si oseba kaj naredi. Je pa pomembno, da z osebo ostanemo v stiku, jo večkrat vprašamo po počutju in jo poskušamo spodbuditi k iskanju strokovne pomoči.

“Panični napadi so lahko usodni.”

Panični napadi so zaradi pospešenega srčnega utripa in preplavljajočega občutka strahu lahko zelo neprijetni in dajejo občutek, kot da bomo umrli, vendar pa niso smrtno nevarni. Čeprav so povezani z večjo ranljivostjo za razvoj srčno-žilnih bolezni (npr. zastoj srca, možganska kap), so v večini primerov neposredno nevarni samo v primeru vožnje.

“Ljudje z odvisnostjo nimajo volje, da bi spremenili življenje in prenehali z jemanjem substanc.”

Čeprav se soočanje z odvisnostjo navzven kaže kot nemotiviranost oseb, da bi prenehale z uživanjem substanc (npr. droge, alkohol, kajenje), ne gre za pomanjkanje volje za ozdravitev. Odvisnost je posledica sprememb v kemijskem ravnovesju v možganih, ki se razvije čez čas. Tako oseba ni zmožna prenehati jemati škodljive snovi, saj jo tovrstne spremembe v možganih spodbujajo k ponavljajočem vedenju. Zato ravno osebe z odvisnostjo potrebujejo veliko volje in strokovne podpore, da se uprejo skušnjavi, ki jo povzročajo možgani.

“Osebe s shizofrenijo imajo razcepljeno osebnost.”

Beseda »shizofrenija« izhaja iz grških besed »skhizein« (slo. razcepiti) in »phren« (slo. um), ki jo je skoval Dr. Eugen Bleuler leta 1908, saj je s tem terminom želel poudariti nastop razcepa v duševnem delovanju posameznikov s shizofrenijo. Z razvojem psihiatrije in psihologije pa danes vemo, da pri shizofreniji ne pride do »razcepa« temveč do zmedenosti in dezorientacije v akutni fazi bolezni, ki jo spremljajo tudi halucinacije in blodnje. Na primer raziskave kažejo, da osebe s slušnimi halucinacijami ne prepoznajo svojega notranjega glasu kot lastnega, temveč ga zamešajo z zunanjim zato mislijo, da glas prihaja od zunaj, tudi ko nikogar ni. Razcepljenost osebnosti pa označuje druga duševna motnja, imenovana disociativna motnja identitete.

“Motnje hranjenja se pojavljajo le pri ženskah.”

Z motnjami hranjenja se ne soočajo le mlade ženske, ampak lahko prizadenejo vse ljudi. Z motnjami hranjenja se soočajo tudi starejše ženske in 10–15 % moških. Potrebno se je zavedati, da motnje hranjenja zajemajo široko paleto različnih motenj (npr. bulimija, anoreksija, prenajedanje, ortoreksija, bigoreksija). Predstavljajo hude duševne bolezni, ki so lahko tudi življenjsko ogrožajoče.

“Posttravmatska stresna motnja (PTSM) prizadene le moške, ki so bili v vojni.”

Posttravmatska stresna motnja se lahko pojavi kot odziv na hude dogodke, v katerih smo doživeli velik strah pred hudo poškodbo ali izgubo življenja sebe ali drugih (npr. naravne katastrofe, hude prometne nesreče, teroristični napad). Razvije se lahko pri vseh, ki so bili žrtve ali priče travmatičnih izkušenj (npr. zloraba, prometna nesreča, nasilje).