Samopoškodovalno vedenje

Samopoškodovalno vedenje (SPV) je dejanje, s katerim oseba namensko poškoduje svoje telo in je škodljiva oblika soočanja s čustveno bolečino, močno jezo ali frustracijo. Ločimo lahko SPV brez namena smrti (oseba samo-poškodovalna vedenja izvaja za blaženje čustvene bolečine, saj se ne zna pomiriti na drug način) in SPV z namenom smrti (samomorilni poskus). Za nekatere to predstavlja način kratkotrajnega olajšanja čustvene bolečine, za druge pa obliko samokaznovanja. Čeprav življenjsko ogrožajoče poškodbe navadno niso namerne, SPV lahko privede tudi do hujših ali celo smrtnih poškodb. Ne glede na to ali si oseba želi umreti ali ne, v ozadju SPV doživlja hudo stisko, zato je strokovna pomoč nujna v vsakem primeru.

SPV ne pomeni nujno prisotnosti duševne motnje, vendar je tovrstno vedenje veliko bolj razširjeno pri osebah s težavami v duševnem zdravju. Prav tako obstaja večja verjetnost za SPV pri osebah, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola ali drugih substanc. Vzroki za SPV so lahko preusmeritev pozornosti iz čustvene bolečine na telesno, zapolnitev čustvene praznine, občutek nadzora nad lastnim telesom ali izražanje čustev, ki jih osebe ne znajo ubesediti.

Nekateri se samopoškodujejo samo enkrat, medtem ko za nekatere to lahko postane dolgotrajno in ponavljajoče se vedenje. Najpogosteje gre za poškodovanje rok, nog in sprednjega dela trupa. Osebe se običajno samopoškodujejo v zasebnosti in znake tovrstnega vedenja dobro zakrivajo. Zato je ključno, da poznamo znake SPV, saj le tako lahko prepoznamo tovrstno vedenje in osebi ponudimo podporo pri iskanju strokovne pomoči.

Običajni znaki SPV med drugim vključujejo:

• nepojasnjene poškodbe na telesu, bolečine ali bolezen (npr. vreznine, opekline, brazgotine, modrice);
• nošenje dolgih kosov oblačil, kljub visoki temperaturi (npr. šal, dolgi rokavi ali hlače);
• izogibanje aktivnostim, kjer so določeni deli telesa vidni (npr. plavanje, športna oprema);
• nihanje razpoloženja, žalost, jeza, tesnoba;
• zmanjšano ali popolna izguba zanimanja za aktivnosti, ki jih je oseba sicer z veseljem počela;
• impulzivna in tvegana vedenja (npr. igranje z noži, hitra vožnja);
• težave s študijem ali v službi;
• izogibanje ali samoizolacija od bližnjih oseb (npr. družine, prijateljev, intimnega partnerja).

V kolikor zaznamo SPV pri bližnji osebi (npr. družinskem članu, prijatelju, partnerju), to lahko v nas vzbudi močno stisko, zmedenost in strah. Počutimo se lahko tudi nemočne in ne vemo, kaj bi storili. Pomembno je, da vemo, da imamo različne oblike in vrste strokovne pomoči za SPV ter tako lahko pomagamo osebi najti ustrezno pomoč.

Čeprav se lahko počutite ujete v trenutnem stanju in ne vidite izhoda, ali pa menite, da imate SPV pod nadzorom in da ni potrebe po pomoči, je ključnega pomena, da poiščete strokovno pomoč. SPV je odraz močne notranje stiske in z njo težko soočite sami. Obstajajo različne oblike in vrste strokovne pomoči, kjer vam bodo strokovnjaki s področja duševnega zdravja pomagali na vaši poti okrevanja.

Po pomoč, pogovor in podporo se lahko obrnete k bližnji osebi, ki ji zaupate. To je lahko na primer prijatelj, družinski član, partner ali partnerka. Prosite jih lahko tudi, da vam pomagajo poiskati strokovno pomoč.

V primeru hude duševne stiske ali samopoškodovalnih misli, lahko strokovno pomoč poiščete pri različnih strokovnjakih, ustanovah in organizacijah. V kolikor niste prepričani o tem, kako si poiskati pomoč, se lahko obrnete tudi na osebnega zdravnika, ki nas napoti na primerno obravnavo.

Za pomoč se lahko obrnete tudi na:

116 123 – zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur vsak dan)

01 520 99 00 – klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)

031 233 211 – ženska svetovalnica – krizni center (24 ur vsak dan)

031 704 707, info@posvet.org – brezplačna svetovanja v Psiholoških svetovalnicah Posvet

www.tosemjaz.net – pomoč za mlade

www.nebojse.si – pomoč za odrasle

112 – center za obveščanje (takojšnja nujna pomoč)

113 – policija

Več virov pomoči najdeš na naslednji povezavi.

Če pri osebi opazimo, da se samo-poškoduje, poskušamo ostati mirni, posredujemo na neobsojajoč način in ji ponudimo podporo. Osebo vprašamo, kaj konkretno lahko storimo, da ji pomagamo olajšati trenutno stisko. V primeru hujših poškodb nemudoma pokličemo 112.

Če nam oseba sama pove ali se nam zdi, da se samopoškoduje, je pomembno, da se z njo o tem pogovorimo. Za nasvet, kako pristopiti k pogovoru, se lahko posvetujemo tudi s strokovnjakom na področju duševnega zdravja. V kolikor presodimo, da se sami ne zmoremo o tem pogovoriti z osebo, poskušamo najti nekoga drugega, ki mu oseba zaupa.

Za pogovor izberemo miren in zaseben prostor, kjer izrazimo svojo zaskrbljenost. V kolikor menimo, da gre pri osebi za SPV, vprašanje o tem zastavimo tako, da izrazimo tudi določeno mero ozaveščenosti o SPV. Na primer: »Včasih se osebe, ki se soočajo z močno čustveno bolečino, poškodujejo namerno. Ali je tako nastala tudi tvoja poškodba?«.

V kolikor nam oseba sama pove ali opazimo, da se oseba samo-poškoduje, pozornosti pogovora ne usmerimo na prenehanje SPV. V pogovoru se raje osredotočimo na to, kako ji lahko pomagamo prilagoditi okolje, da bo občutila manj stiske. Osebi nudimo podporo in izrazimo razumevanje, vendar jasno povemo, da ne odobravamo SPV.

Lahko se tudi zgodi, da oseba ne bo takoj pripravljena spregovoriti o SPV. Željo spoštujemo in osebi jasno povemo, da ji stojimo ob strani in da smo ji na voljo, ko bo pripravljena o tem spregovoriti.

Ker je SPV zelo osebna stvar posameznika in mu bo zato lahko težko o tem spregovoriti, je pomembno, da v ga ne silimo v pogovor, smo potrpežljivi, ne skačemo v besedo in se vzdržimo močnih čustvenih reakcij ob poslušanju (npr. jeza, strah, frustracija, jok). Tekom pogovora ohranimo miren glas. Več o tehnikah komuniciranja si lahko preberete v rubriki Pravila komunikacije, Jaz stavki in Aktivno poslušanje.

To storimo tako, da osebi predstavimo možne oblike in vrste pomoč. Osebi ne govorimo, kaj naj stori, temveč ji predstavimo možne vire pomoči in pustimo, da se sama odloči za tisto obliko in vrsto pomoči, ki ji bo po njenem mnenju najbolj pomagala.

Namesto osebe pa poiščemo pomoč v primeru, ko:

• nas oseba to prosi,
• samopoškodbe postajajo vedno hujše (npr. globje ureznine, zlom kosti), je poškodovala svoje oko ali splovila,
• negativno vpliva na njeno vsakodnevno delovanje (npr. opravljanje študijskih ali službenih obveznosti),
• oseba izrazi željo po smrti,
• je oseba mladoletna – vendar tudi v tem primeru mladoletni osebi najprej damo možnost, da sama izbere strokovno pomoč, preden to storimo mi.

Pomembno je zavedanje, da SPV ni nekaj, s čimer lahko oseba čez noč preneha in da bo oseba potrebovala čas, da okreva, tudi po tem, ko že prične obiskovati strokovno pomoč.

Obstaja tudi možnost, da oseba ne bo želela prenehati s tovrstnim vedenjem. Zato je ključno, da se zavemo, da tudi če osebi nudimo pomoč in podporo, mi nismo odgovorni za njo in je ne moremo nadzorovati.

Ko se pogovarjamo in nudimo podporo osebi, ki se samopoškoduje, se izogibamo:

• označevanju SPV kot iskanje pozornosti,
• pomanjševanju občutkov, stisk ali težav, s katerimi se oseba sooča,
• vzbujanju slabe vesti zaradi SPV,
• postavljanju ultimatov (npr. »Če ne prenehaš s samopoškodovanjem,, bova šla narazen«), ciljev (»Če se ne boš samo-poškodoval/a 10 dni, potem si veliko boljše«),
• dotikanju osebe brez njenega dovoljenja (npr. objem, prijem za roko),
• ponujanju alkohola, zdravil ali drugih substanc.