Žalovanje

Žalovanje je naravni odziv osebe na izgubo. To je lahko izguba bližnjega, domačega ljubljenčka, intimnega odnosa ali pa izguba službe, življenjskega sloga, plodnosti, dragocenega predmeta … Najtežja je običajno izguba bližnje osebe, na katero smo bili tesno navezani. Proces žalovanja je boleč, vendar predstavlja sestavni del življenja, ki nam pomaga, da se sčasoma prilagodimo izgubi.

Žalovanje tipično razdelimo v pet obdobij oz. faz, skozi katere gre oseba, ki se sooča z izgubo. Te faze so:

• zanikanje: šok in nezmožnost verjeti, da se je izguba resnično zgodila;
• jeza: občutek razdražljivosti in jeze zaradi izgube, obtoževanje sebe in/ali drugih za izgubo;
• pogajanje: občutki krivde in obžalovanja, da ni posameznik storil več ali naredil nekaj drugače, kar bi lahko preprečilo izgubo (»krivda preživelega«);
• depresija: občutki žalosti, brezupa, nemoči, včasih tudi samoizolacija;
• manjšanje bolečine: lajšanje in manjša pogostost občutkov žalosti, povrnitev občutka nadzora nad življenjem;
• sprejemanje: sprejemanje posledic izgube in novih okoliščin ter postopna reorganizacija življenja po izgubi; posameznik se nauči živeti z izgubo.

Zaporedje faz žalovanja ni enako za vse, prav tako ni nujno, da ob soočanju z izgubo posameznik doživi vse faze. Pogosto v procesu žalovanja večkrat prehajamo naprej in nazaj med različnimi fazami. Pomembno je zavedanje, da se lahko ob predelovanju izgube srečujemo z različnimi, včasih tudi nasprotujočimi čustvi, kar je naravno in pričakovano, razlog za skrb pa postane šele, če to resno ovira naše vsakodnevno delovanje.

V grobem lahko potek žalovanja razdelimo tudi na dve fazi oz. čustvena procesa – proces, osredotočen na izgubo in proces, osredotočen na vzpostavitev nadaljnjega življenja. V prvem običajno doživljamo žalost, tesnobo, osamljenost in hrepenenje po pokojnem. V drugem pa se postopoma prilagajamo posledicam izgube, prevzemamo nove vloge in odgovornosti (npr. vdova) ter vzpostavimo novo dnevno rutino.

Ker je žalovanje zelo individualen proces, se posamezniki razlikujemo po njegovem trajanju. In čeprav je pogled na žalovanje pod vplivom družbenih norm in za zahodni svet velja, da naj bi žalovanje za bližnjim trajalo (največ) eno leto, (saj se v njem zvrstijo vsi prazniki in obletnice, ki jih mora posameznik obeležiti brez ljubljene osebe), je v resnici težko govoriti o normalni, pričakovani ali sprejemljivi dolžini žalovanja.

Zato je bolj smiselno kot o predolgem govoriti o zapletenem žalovanju. Žalovanje postane zapleteno, ko se bolečina ob izgubi sčasoma ne zmanjšuje, ampak še poglablja, in ko nas žalovanje močno ovira ali nam celo popolnoma onemogoči opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti.

Kadar žalovanje postane zapleteno, lahko vodi v razvoj različnih duševnih stisk ali motenj, kot so na primer:

• občutek manjvrednosti,
• slabša koncentracija,
• zmanjšana želja po spolnosti,
• motnje apetita,
• motnje spanja,
• depresija,
• anksiozna motnja,
• zasvojenost z alkoholom ali psihoaktivnimi substancami,
• samomorilne misli.

V teh primerih se je priporočeno obrniti po strokovno pomoč.

Žalovanje je proces, ki zahteva svoj čas, da se lahko soočimo z izgubo in jo predelamo. Zato je pomembno, da smo potrpežljivi do sebe in sprejmemo in si pustimo doživeti bolečino ter vse (mešane) občutke, s katerimi se srečujemo. Občutke lahko doživimo in izrazimo na različne načine – skozi pogovor, pisanje, ustvarjalnost …

Pri tem je potrebno poskrbeti tudi za svoje telesno zdravje. Zdrav življenjski slog nam lahko pomaga pri žalovanju in zajema zdravo prehrano, dovolj gibanja in spanja ter možnost za sprostitev.

V pomembno pomoč nam je lahko, če se o svojih občutkih pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in nas bo poslušal. To so lahko bližnji, prijatelji, sodelavci … Pri tem se je dobro zavedati, da so ljudje pogosto v zadregi, kako se pogovarjati z žalujočimi. Zato je dobrodošlo, če svojim bližnjim odkrito povemo, o čem se želimo pogovarjati in kakšno obliko pomoči potrebujemo. Pomembno je, da v svoji stiski ne ostajamo sami.

Če tudi skozi čas boleča čustva ob izgubi ostajajo enako močna in je žalovanje še vedno osrednji del našega življenja ali je privedlo do razvoja še drugih duševnih stisk, je pomembno, da se obrnemo na strokovno pomoč. Iskanje strokovne pomoči lahko ključno prispeva k našemu sprejemanju nove situacije. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, (klinični) psiholog, psihoterapevt. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika, ki nas bo po potrebi usmeril na druge oblike pomoči. Če je v vašem okolju na voljo, je dobrodošla oblika pomoči tudi podporna skupina. Namen podpornih skupin je omogočiti žalujočim pogovor in izmenjavo izkušenj s posamezniki, ki podobno doživljajo.

Ljudje smo v procesu žalovanja zelo ranljivi in bolj dovzetni za iskanje tolažbe v alkoholu in drugih psihoaktivnih substancah, kar ima lahko številne negativne posledice. Ko je oseba pod vplivom substanc, se je manj zmožna na zdrav način soočiti s svojimi občutki in izkušnjami. Poleg tega lahko stanje opitosti vodi tudi v močnejše valove žalovanja v stanju treznosti. Mnoge osebe tako pričnejo zlorabljati alkohol in psihoaktivne substance, kar lahko vodi tudi v zasvojenost, poglabljanje stisk, razvoj drugih duševnih motenj in socialne težave (npr. brezposelnost, težave v medosebnih odnosih).

Ljudje smo v procesu žalovanja zelo ranljivi, kar lahko vodi v zlorabo alkohola in psihoaktivnih substanc. Zato je bolje, če se jim odrečemo za čas žalovanja, saj v nas ne vzbudijo realnih občutkov ugodja. Smo v procesu žalovanja in takrat ne smemo čutiti ugodja. Samo tako lahko na zdrav način predelamo žalostno izgubo.

Ko je oseba pod vplivom substanc, se je manj zmožna na zdrav način soočiti s svojimi občutki in izkušnjami. Poleg tega stanje opitosti in zmanjšane prisebnosti lahko vodi tudi v močnejše valove žalovanja v stanju treznosti. Mnoge osebe tako pričnejo zlorabljati alkohol in psihoaktivne substance, kar lahko vodi tudi v zasvojenost, poglabljanje stisk, razvoj drugih duševnih motenj in socialne težave (npr. brezposelnost, težave v medosebnih odnosih).

Če oseba izrazi željo, da bi se pogovarjala o izgubi ljubljene osebe, je zelo pomembno, da smo ji na voljo. Aktivno poslušanje je zelo dragocena podpora, zato naj nas ne ovira skrb, kaj osebi reči v pogovoru. Preden podamo svoj nasvet ali mnenje glede soočanja z izgubo, osebo povprašamo, ali si le-tega želi. Prav tako je pomembno, da v situaciji, ko se oseba ne želi pogovarjati o izgubi, tudi to upoštevamo.

Za žalujočo osebo je proces žalovanja (sploh takoj po izgubi) lahko zelo naporen in obremenjujoč. V takšnih primerih smo lahko osebi v pomoč tudi pri vsakodnevnih opravilih, kot so npr. kuhanje kosila, pomivanje posode, pranje oblačil. Na ta način damo osebi vedeti, da smo tam za njo in da se lahko nasloni na nas, poleg tega pa ji s prevzemanjem dnevnih dolžnosti omogočimo, da se spočije.

Če vidimo, da oseba izjemno dolgo in intenzivno žaluje ali pa se popolnoma umakne iz okolice, se z njo obzirno pogovorimo o možnostih strokovne pomoči.

Prav tako ji ustrezno obliko strokovne pomoči pomagamo poiskati, če je to potrebno. Osebam je včasih lažje, če je na pogovoru s strokovnjakom prisotna druga bližnja, znana oseba. Prisotnost bližnjega na pogovoru s strokovnjakom pa lahko v osebi zmanjša tudi občutek morebitnega strahu pred stigmatizacijo zaradi pogovora s strokovnjakom.

Seznam različnih virov pomoči najdeš na naslednji povezavi.