Miti o staranju in duševnih motnjah

Depresija in anksioznost nista običajen del staranja, zato ju je potrebno obravnavati enako kot pri mlajši populacij. Na žalost sta pri starejših pogosto neprepoznani in nezdravljeni, predvsem zaradi zmotnega prepričanja, da je v starosti normalno imeti težave z duševnim zdravjem. Pravzaprav pa raziskave kažejo, da starejši odrasli redkeje doživljajo depresijo in anksioznost kot mlajši odrasli.

Kdaj torej biti zaskrbljeni?

Starejši odrasli z depresijo imajo lahko manj očitne simptome ali pa o svojih občutkih manj verjetno spregovorijo. Depresija je pogosta in potencialno resna motnja razpoloženja, ki lahko, če ni zdravljena, poslabša telesne zdravstvene težave, vpliva na vsakodnevno delovanje, povzroči napetosti v družini ter poveča tveganje za samomor.

To ne drži! Starejša oseba povprečno potrebuje 7–8 ur spanja na dan, ki je pomembno za zdravje možganov, kognitivne funkcije ter telesno zdravje.

S starostjo se spanje spreminja in je običajno, da postane manj globoko in da se starejši ponoči pogosteje prebujajo. Spanje je tudi bolj občutljivo na motnje, kot so bolečina, zdravstvene težave, stres, duševne motnje, spremembe v okolju ipd. Kljub temu je spanje ključno za celostno duševno in telesno zdravje ter dobro počutje. Pravzaprav imajo ljudje s kronično pomanjkljivim spanjem večje tveganje za demenco, depresijo, bolezni srca, debelost, sladkorno bolezen, poškodbe zaradi padcev in raka.

Več o tem, kako si pomagati pri težavah s spanjem, si lahko preberete na naslednji povezavi.

Učenje in osebna rast sta mogoča v vseh življenjskih obdobjih. Starejši odrasli so sposobni razviti nove spretnosti, biti ustvarjalni in izboljševati svoje sposobnosti.

Za primer vzemimo starejše, ki so še vedno aktivni na svojih področjih dela, denimo slovenska zdravnica, publicistka in prevajalka Metka Klevišar, ki pri svoji starosti 81 let še vedno objavlja in piše kolumne ter blog. Slovenski fotograf Stojan Kerbler v starosti 87 let še vedno fotografira in razstavlja v uglednih galerijah, leta 2020 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju fotografije. Milan Pavliha v starosti 90 let igra v Godbi ljubljanskih veteranov in v kvartetu klarinetov. Aktiven na področju aktivnega staranja, zagovornik glasu starejših in uporabe pravilnega naslavljanja starejših, soustvarjalec vsebin Festivala za 3. življenjsko obdobje.

Raziskave kažejo izboljšanje spomina pri starejših odraslih, ki so aktivni, denimo se učijo novih nalog ali hobijev, kot sta šivanje krpank, ustvarjanje z glino ali digitalna fotografija. Starejši odrasli se nikoli ne nehajo učiti in razvijati.

Več o tem, kako izboljšati zdravje možganov, si lahko preberete na naslednji povezavi.

Demenca ni normalen del staranja. Gre za bolezensko stanje, ki se sicer pojavlja pogosteje v višji starosti, vendar ni neizogibna posledica staranja možganov. Res je, da se tveganje za razvoj demence s starostjo povečuje – med osebami, starimi 85 let in več, ima Alzheimerjevo demenco približno tretjina ljudi (33,2 %). To pomeni, da večina starejših tudi v zelo visoki starosti demence nima.

Pomembno je poudariti, da večja pogostost bolezni v določeni starostni skupini ne pomeni, da gre za normalen ali pričakovan del staranja. Podobno kot druge kronične bolezni, tudi demenca ni univerzalna izkušnja starosti. Poleg tega raziskave kažejo, da se splošno tveganje za razvoj demence v populaciji dolgoročno celo zmanjšuje, kar kaže na pomembno vlogo izobrazbe, življenjskega sloga in preventivnih dejavnikov.

V Sloveniji z demenco živi verjetno več kot 43.000 ljudi, v Evropi približno 10 milijonov, po svetu pa več kot 49 milijonov. Zaradi staranja prebivalstva se absolutno število oseb z demenco povečuje, kar predstavlja pomemben javnozdravstveni izziv, ne pa dokaz, da je demenca naravna posledica staranja (vir: Spominčica).

Res je, da se s starostjo v možganih pojavljajo spremembe in da je določena stopnja upada spomina pričakovana. Vendar to starejšim odraslim ne preprečuje produktivnega in samostojnega življenja. Normalno je na primer, da pozabimo ime osebe, a se ga spomnimo kasneje tekom dneva. Lahko založimo očala in nato ugotovimo, da jih imamo na sebi. Ali pa potrebujemo sezname pogosteje kot nekoč, da se spomnimo obveznosti ali opravil. Te spremembe spomina so običajno blage in obvladljive ter ne ovirajo dela, samostojnega življenja ali ohranjanja socialnih stikov.

Več o demenci lahko preberete na naslednji povezavi.

Čeprav nekateri geni, kot je gen APOE-ε4, povečujejo tveganje za Alzheimerjevo bolezen, razvoj demence ni neizogiben. Raziskava univerze Yale je pokazala, da so osebe z genotipom APOE-ε4, ki so imele pozitiven pogled na staranje, v 49,8 % manj verjetno razvile demenco v primerjavi s tistimi z negativnim pogledom na staranje. Ta zmanjšana verjetnost dejansko postavi te osebe v enako skupino tveganja kot tiste, ki sploh nimajo gena APOE-ε4.

Poleg tega obstajajo številne življenjske navade, ki lahko zmanjšajo tveganje za Alzheimerjevo bolezen, med njimi telesna dejavnost, zdrava prehrana, iskanje smisla in namena v življenju ter še veliko več.

Če vas skrbijo spremembe v možganih, je prvi korak, da se posvetujete z zdravnikom, da ugotovite, kaj bi lahko povzročalo te spremembe. Včasih so spremembe v možganih simptom drugih zdravstvenih težav, ki jih je mogoče zdraviti.

Več o demenci in načinih zmanjševanja tveganja zanjo lahko preberete na naslednji povezavi.

Demenca vpliva na mišljenje, spomin in vsakodnevno delovanje, vendar to ne pomeni, da oseba z demenco ne more imeti koristi od podpore, obravnave in ustrezne oskrbe. Pravočasna pomoč lahko prispeva k boljši kakovosti življenja, večji varnosti, lažjemu vsakdanjemu delovanju ter podpori svojcem in drugim bližnjim.

Pomembno je tudi, da se pri osebah z demenco prepoznajo in obravnavajo druge duševne stiske, kot so depresija, tesnoba, osamljenost ali težave zaradi alkohola oziroma drugih substanc. Tudi v teh primerih je pomoč smiselna in lahko pomembno izboljša počutje osebe ter kakovost njenega življenja.

Po informacijah Slovenske agencije za varnost prometa so bili starejši v starostni skupini 65–90 let v obdobju 2020–2024 v bistveno manjšem deležu povzročitelji prometnih nesreč kot osebe v starostni skupini 25–54 let. Starejši so predstavljali približno četrtino (24,4 %) vseh povzročiteljev v primerjavi s tremi četrtinami (75,6 %) v starostni skupini 25–54 let. Je pa v skupini starejših delež smrtnih izidov in hudih poškodb relativno višji. Kar lahko interpretiramo kot večjo telesno ranljivost in hujše posledica ob enaki prometni situaciji.

Po zakonu se vozniško dovoljenje po 70. letu starosti lahko podaljša le ob predložitvi zdravniškega potrdila, ki potrjuje telesno in duševno zmožnost vožnje. Potrdilo mora vključevati tudi datum naslednjega pregleda, ki ga določi zdravnik glede na stanje voznika. Vozniško dovoljenje za kategorijo B se po 70. letu izda z največ petletno veljavnostjo, vendar lahko zdravnik po potrebi določi krajši rok.

Po podatkih Ministrstva za infrastrukturo je bilo na dan 3. oktobra 2024 v Sloveniji veljavnih:

• 146.059 vozniških dovoljenj za voznike med 71. in 80. letom

• 32.302 dovoljenj za voznike starejše od 80 let

Skupno torej 178.361 oseb, starih nad 71 let, še vedno aktivno uporablja vozniško dovoljenje. Ministrstvo ne vodi podatkov o pogostosti voženj teh oseb ali o tem, koliko med njimi ima v lasti vozilo.

Vozniške sposobnosti so odvisne od zmožnosti, ne od starosti, zato je pri pridobivanju vozniškega dovoljenja treba opraviti preizkus sposobnosti vožnje. S starostjo naše telo naravno doživlja spremembe, kot so vid, sluh, gibljivost, reakcijski čas, manjše spremembe spomina in podobno. Prav tako smo bolj dovzetni za zdravstvene težave, ki lahko vplivajo na sposobnost vožnje ali zahtevajo zdravila, ki lahko vplivajo na vožnjo.

Pomembno je tudi, da posameznik prisluhne sebi. Če ima občutek, da zaradi sprememb v zdravju, zbranosti ali odzivnosti ni več zmožen varne vožnje, tega ne gre ignorirati. Takšni občutki so lahko pomemben signal, da je čas za pogovor z zdravnikom ali razmislek o prilagoditvah oziroma opustitvi vožnje, saj mora varnost imeti vedno prednost.

Ljudje uživamo v spolnosti in intimnosti skozi vse življenje. V nedavni raziskavi, ki je zajela več kot 1.000 odraslih med 65. in 80. letom, je 50,9 % moških in 30,8 % žensk poročalo, da so spolno aktivni. Kljub temu je v isti raziskavi, ko gre za pogovor o spolnem zdravju z zdravstvenimi delavci, le 17,3 % odraslih starih 65–80 let v preteklih dveh letih govorilo o spolnem zdravju, pri čemer je večina starejših odraslih (60,5 %) sama začela pogovor.

Predstave o spolnosti so pogosto popačene ali pomanjkljive, še posebej pri starejših odraslih, kjer so tovrstne potrebe pogosto spregledane ali celo prezrte. Spolnosti pri starejših se namreč stereotipno dojema kot “sramotna, gnusna, smešna ali neobstoječa”, kar lahko vodi v samo-stigmo in poveča spolne težave pri starejših odraslih. Kar seveda ni res, saj raziskave potrjujejo nasprotno. Namreč spolni odnosi in intimnost v starejšem obdobju življenja blagodejno vplivajo na osebo iz vidika dobrega počutja ter izpolnjenosti v življenju oz. fizičnega in čustvenega zdravja.

To ne drži. Gre za pogost napačen predsodek, ki temelji na stereotipih, da so starejši ljudje rigidni in odporni na spremembe. V resnici je prav nasprotno – zdravljenje duševnih težav je pri starejših prav tako učinkovito kot pri mlajših odraslih.

Ena glavnih razlik med mlajšimi in starejšimi odraslimi je, da starejši zaradi teh in drugih mitov, poleg stigme, ki spremlja področje duševnega zdravja, manj pogosto dobijo ustrezno pomoč in nadaljnjo napotitev v službo s področja duševnega zdravja, denimo v center za duševno zdravje odraslih. Vaša vloga je pomembna: ko slišite ta mit v pogovoru, ga lahko izzovete, delite informacije o učinkovitosti zdravljenja in oskrbe duševnih stisk ter starejše usmerite k ustreznim izvajalcem duševnega zdravja

V EU četrtina starejših od 55 let pije vsakodnevno. Evropejci, ki so starejši od 70 let, spijejo manjše količine alkohola na leto v primerjavi z Evropejci v zrelih srednjih letih, vendar pa enako pogosto. Starejši evropski moški pijejo veliko več alkohola kot starejše ženske in so v večjem številu hospitalizirani zaradi posledic alkoholizma, med njimi je tudi večja umrljivost. Evropejci, stari nad 70 let, imajo v povprečju manj posledic zaradi pitja alkohola kot tisti, ki so stari med 60 in 70 let.

Ocenjuje se, da več kot 15 % starostnikov pije tvegano in da je 5 % starostnikov zasvojenih, velik delež pa pije občasno velike količine. 50 % oseb z duševnimi motnjami, več kot 30 % hospitaliziranih in 10 % obravnavanih starostnikov na primarni ravni pije čezmerno oz. škodljivo ali so zasvojeni z alkoholom (Stanojević Jerković in drugi, 2011).

Uživanje alkohola povečuje težave in poglablja stiske. Negativni vpliv alkohola na starejši organizem je močnejši. Alkohol povzroča in poslabša že prej prisotne težave s spominom in koncentracijo, prizadene jetra in ostale dele prebavil, vpliva na srce, ožilje, potenco, na kožo itd. Ljudje, ki imajo težave z alkoholom, praviloma tudi izgledajo starejši.

Kot lahko vidimo, se število starejših odraslih z alkoholnimi in drugimi težavami z uživanjem substanc povečuje, vendar pa motnje uživanja substanc pri starejših odraslih pogosto ostajajo neprepoznane in ne obravnavane. Zakaj?

• Zdravstveni delavci lahko spregledajo težave z uživanjem substanc zaradi kratkih obiskov pri pacientih in pomanjkanja znanja o teh motnjah pri starejših odraslih. Poleg tega je težave z uživanjem substanc pri starejših lahko težko prepoznati in diagnosticirati, ker se simptomi lahko prekrivajo z drugimi stanji, ki so pogosta pri starejših (na primer diabetes, kognitivne motnje, demenca ali depresija).

• Družinski člani lahko mislijo: „Ni vredno napotiti mojega bližnjega na zdravljenje za odvisnost … tako ali tako se ne bo spremenil.“

• Okolje spodbuja pitje s prepričanjem: »Pustite mu kozarček, saj nima več veliko od življenja.«

Dobra novica je, da se starejši lahko spremenijo in dejansko imajo koristi od zdravljenja motenj uživanja substanc. Zato bodite pozorni, delite svoje skrbi in ponudite pomoč pri povezavi s primerno oskrbo.

Več o staranju in uporabi alkohola ter kako lahko pomagate, si lahko preberete na naslednji povezavi ali v priročniku Preprečevanje zlorabe alkohola v starosti na naslednji povezavi.

Nedavno poročilo SAMHSA (Urad za duševno zdravje in obravnavo odvisnosti v ZDA) o zdravljenju težav z alkoholom je pokazalo, da so starejši, ki so sodelovali v programih za zdravljenje odvisnosti, dosegli skoraj enake ali celo boljše rezultate kot mlajši odrasli in so pogosteje zaključili zdravljenje.

Dejstvo: Pojem bolezen zajema tako telesne (fizične) kot duševne (mentalne) bolezni. Duševne motnje so zaradi stigme pogosto zaznane kot manj resne ali manj »prave« v primerjavi s telesnimi boleznimi ali poškodbami. Vendar tudi duševne motnje – tako kot telesne bolezni – povzročajo pomembno stisko, vplivajo na vsakdanje delovanje in praviloma ne izzvenijo same od sebe brez ustrezne obravnave. Zato jih je treba obravnavati enako resno kot telesne bolezni.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših osebah so duševne motnje pogosto spregledane ali podcenjene. Starejši lahko težje poiščejo pomoč, saj družba – in včasih tudi zdravstveni sistem – njihove duševne stiske pogosto razlaga kot »normalna starostna nihanja razpoloženja«. Posledično se duševne težave pri starejših prepogosto ne prepoznajo kot zdravstveno stanje, ki zahteva strokovno obravnavo, temveč ostanejo neprepoznane in nezdravljene.

Dejstvo: Duševne težave sprožijo zunanji dejavniki in pomembni življenjski dogodki, kot so izguba zaposlitve, telesna bolezen (npr. rak, kronične bolečine v starosti), ločitev, smrt, bolezen ali izguba bližnjega, revščina ter življenje v pomanjkanju. V nekaterih primerih imajo lahko tudi organski vzrok, na primer biokemično neravnovesje v možganih pri določenih oblikah depresije.

Duševne težave ne vplivajo le na posameznika, temveč tudi na njegove odnose z bližnjimi, raven vsakodnevnega stresa in telesno zdravje. Zato ne moremo reči, da »obstajajo samo v posameznikovi glavi«.

Kaj to pomeni za starejše: V obdobju staranja se ljudje pogosto soočajo s številnimi spremembami in izgubami, kot so upokojitev, izguba partnerja ali prijateljev, poslabšanje telesnega zdravja in večja odvisnost od drugih. Ti dejavniki lahko pomembno vplivajo na duševno zdravje. Kljub temu so čustvene stiske starejših pogosto obravnavane kot nekaj samoumevnega ali neizogibnega, kar vodi v podcenjevanje njihovih potreb in otežuje pravočasno iskanje in prejemanje ustrezne pomoči.

Dejstvo: Res velja, da družinska zgodovina duševnih motenj poveča verjetnost, da bomo tudi sami razvili podobne motnje. Kljub temu dednost oz. genetika ni edini in zadosten dejavnik za razvoj motnje. Za nastanek duševne motnje je potreben skupek več različnih dejavnikov, ki lahko nastopijo istočasno, ali pa se postopoma kopičijo ––in so bodisi okoljski (npr. upokojitev, izguba partnerja, finančna negotovost) bodisi biološki. Nekateri tako nikoli ne razvijejo shizofrenije kljub temu, da je dedna in jo ima ožji družinski član. Hkrati pa shizofrenijo lahko razvije oseba, v družini katere se nihče ni soočal z njo.

Kaj to pomeni za starejše: Dednost vpliva na tveganje, vendar življenje in starost prinašata dodatne dejavnike (izguba socialne mreže, kronične bolezni, finančna negotovost), ki lahko sprožijo ali poslabšajo duševne motnje.

Dejstvo: Telesno in duševno zdravje sta tesno povezana in se pogosto prepletata, zato ju je smiselno obravnavati celovito. Pri zdravljenju telesnih bolezni (npr. raka) se ne osredotočamo le na telesne simptome, temveč tudi na posameznikovo doživljanje bolezni, psihološke načine soočanja ter iskanje virov podpore v času stiske.

Duševne stiske se lahko kažejo tudi kot telesni simptomi, kot so bolečine v križu, bolečine v želodcu, glavoboli, nespečnost ali prebavne težave. Prav tako lahko dolgotrajne telesne bolezni pomembno vplivajo na duševno počutje.

Kaj to pomeni za starejše: V starosti je prepletenost telesnega in duševnega zdravja še pogostejša. Kronične bolezni, dolgotrajne bolečine ali omejena mobilnost lahko prispevajo k slabšemu razpoloženju, depresiji, tesnobi ali občutkom osamljenosti. Hkrati se duševne stiske pri starejših pogosto izražajo predvsem skozi telesne težave, zato ostajajo spregledane. Celostna obravnava pomeni, da ob telesnih boleznih ne zanemarimo duševnega počutja – pomembno je poiskati tudi psihološko podporo, podporne skupine ali druge oblike pomoči, ki lahko izboljšajo kakovost življenja.

Dejstvo: Duševna stiska ali motnja ni posledica šibkega značaja in ni nekaj, kar bi si posameznik »izbral« ali »nakopal. Duševne stiske lahko doletijo kogarkoli in kadarkoli v življenju, ne glede na spol, starost, izobrazbo, raso, spolno usmerjenost, kulturo ali družbeni status. Pogosto so odziv na težke življenjske dogodke ali obdobja, kot so travme ali žalovanje.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se pogosto pojavlja zmotno prepričanje, da so duševne težave znak »šibkosti« ali naravne starostne krize. Nasprotno, starejši, ki se kljub duševni stiski spopadajo z vsakodnevnimi obveznostmi, pogosto izkazujejo izjemno moč in vztrajnost, saj je soočanje s stisko v poznejšem življenju pogosto energijsko in čustveno bolj zahtevno. Prepoznavanje in podpora starejšim pri duševnih stiskah je ključna za njihovo dobrobit in kakovost življenja.

Dejstvo: Čeprav so posamezniki odgovorni za svoja vedenja, misli in čustva, ni res, da so krivi za nastanek svojih duševnih težav. Pomembno je ločiti občutke krivde od dejanske odgovornosti za svoje vedenje. Duševne stiske nastopijo kot posledica različnih dejavnikov – bioloških, psiholoških in socialnih – in posamezniki jih niso »izbrali«. Ljudje z duševnimi težavami so odgovorni, da poskrbijo za svoje zdravje in skušajo nadzorovati vedenje ter čustva, vendar jih ne smemo obtoževati, da so si sami nakopali težave.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se pogosto pojavlja predsodek, da so duševne težave posledica »slabega značaja« ali »napak v življenjskih odločitvah«. Takšno razumevanje lahko preprečuje iskanje pomoči in podpore. Pomembno je, da starejši vedo, da njihove duševne težave niso njihova krivda, ter jih spodbujamo, da poiščejo strokovno pomoč, ki lahko bistveno izboljša njihovo počutje in kakovost življenja.

Dejstvo: Telesne bolečine same po sebi ne povzročijo duševne motnje. Kronične bolezni in stranski učinki zdravil lahko vplivajo na slabše počutje, nejevoljo ali kratkotrajno potrtost, vendar to ne pomeni, da gre za duševno motnjo.

Kaj to pomeni za starejše: V starosti se duševna motnja lahko pojavi neodvisno od telesnih stanj. Zavračanje aktivnosti ali izolacija je lahko posledica telesnih sprememb (npr. težave z inkontinenco, sluhom, zobmi) in ne nujno duševne motnje ali demence.

Nasvet: Če opazite spremembe v počutju ali vedenju, se posvetujte s strokovnjakom, da izključite tako telesne kot duševne vzroke.

Dejstvo: Osamljenost lahko prispeva k duševnim stiskam, vendar duševna motnja pri starejših nastane zaradi prepleta več dejavnikov: genetike, življenjskih stresorjev, dolgotrajnega slabega psihološkega počutja in možganskih sprememb (npr. kognitivni upad, kap ali začetek demence).

Kaj to pomeni za starejše: Izogibanje aktivnostim ali zatekanje v samoto ni vedno znak duševne motnje ali demence. Pogosto so vzroki telesne spremembe, o katerih je starejšim nerodno spregovoriti (npr. uhajanje urina, slab sluh, težave z zobmi ali nošenje proteze, neprijetnost uporabe plenic ali slušnega aparata).

Nasvet: Če opazite spremembe v vedenju ali razpoloženju, preverite tako telesne kot duševne vzroke in po potrebi poiščite strokovno pomoč.

Dejstvo: Kognitivni upad sam po sebi ni duševna motnja. Lahko je simptom nekaterih duševnih stanj, vendar ga ne smemo avtomatično enačiti z motnjo.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših je kognitivni upad pogost in je pogosto povezan s staranjem ali drugimi telesnimi spremembami. Zato je pomembno, da vsako spremembo strokovno ocenijo zdravstveni delavci.

Nasvet: Spremljajte spremembe v spominu ali koncentraciji in poiščite strokovni pregled, da se izključijo duševne ali telesne motnje.

Dejstvo: Težave v duševnem zdravju in težave v duševnem razvoju sta dva različna pojava. Težave v duševnem razvoju se nanašajo na omejitve v intelektualnih sposobnostih (učenje, reševanje problemov, logično sklepanje) in vsakodnevnih rutinah. Težave v duševnem zdravju pa zajemajo široko paleto stisk in motenj, ki vplivajo na misli, čustva in vedenje.

Kaj to pomeni za starejše: Ljudje s težavami v duševnem zdravju imajo enako intelektualno sposobnost kot splošna populacija. Pri starejših je pomembno razlikovati med duševnimi motnjami in razvojnimi omejitvami, da se prepreči napačne diagnoze ali stigmatizacija.

Nasvet: Če opažate spremembe v počutju ali vedenju, se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom, ki lahko pravilno oceni stanje.

Dejstvo: Lenobo se pogosto napačno enači z duševno motnjo, na primer depresijo. Duševna motnja lahko močno vpliva na voljo, energijo, koncentracijo in vsakodnevno delovanje – od skrbi zase do službenih obveznosti. Osebe, ki se soočajo s stisko in ne zmorejo opravljati osnovnih dnevnih opravil, niso lene ali neodgovorne. Pomanjkanje energije, utrujenost, brezvoljnost in zmanjšana koncentracija so znak duševne stiske, ne značajske slabosti. Duševne težave nastanejo kot posledica prepletenih dejavnikov – bioloških (npr. genetika, biokemično ravnovesje) in okoljskih (npr. travmatične izkušnje, zgodovina motenj v družini) – zato posamezniki za nastanek težav niso sami krivi.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se lahko simptomi depresije ali drugih duševnih težav napačno tolmačijo kot lenoba ali neodgovornost, kar lahko prepreči iskanje pomoči. Pomembno je razumeti, da so spremembe v energiji, motivaciji ali vedenju znak duševne stiske, ne osebnostne šibkosti. Starejše je potrebno spodbujati, da poiščejo strokovno podporo in da jim družina ter bližnji nudijo razumevanje in pomoč.

Dejstvo: Preplavljenost s težavami lahko vpliva na slabo samopodobo, nizko samozavest in občutke sramu. Tovrstni občutki so pogosto poglobljeni zaradi samo-stigme, zaradi katere se osebe z duševnimi težavami lahko počutijo manjvredne od drugih. Čeprav se lahko na zunaj zdi, da so osredotočeni le nase, so pogosto zelo empatični, pozorni in skrbni do drugih.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših lahko duševne stiske povzročijo, da se umaknejo ali kažejo manjšo družbeno aktivnost, kar lahko sproži napačne ocene, da so sebični ali egocentrični. Pomembno je prepoznati, da gre za simptome stiske, ne osebnostne lastnosti, in starejšim nuditi razumevanje, podporo in priložnosti za vključevanje, saj to pomaga ohranjati občutek pripadnosti, samospoštovanja in socialno povezanost, kar pozitivno vpliva na njihovo duševno zdravje.

Dejstvo: Osebe, ki se soočajo z duševnimi stiskami, se lahko včasih vedejo na način, ki se drugim zdi nenavaden ali nesmiseln, na primer pretirana zaskrbljenost ob odhodu v nakupovalni center. Takšna situacija je lahko za starejše dejansko obremenjujoča – množica ljudi, preplavljenost z informacijami in skrbi, povezane s telesnim zdravjem (npr. inkontinenca), lahko sprožijo strah pred osramotitvijo. Duševna stiska pogosto omejuje posameznikovo sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil, ne glede na njihovo prizadevanje in odgovornost.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se lahko zaradi telesnih ovir in duševnih stisk pojavi izogibanje socialnim stikom in aktivnostim, kar lahko vodi v tesnobo in osamljenost. Pomembno je, da bližnji in strokovnjaki prepoznajo znake stiske, se pogovorijo in poiščejo rešitve, namesto da starejšega označujejo za “izgovarjajočega se”. Razumevanje in podpora pomagata zmanjšati ovire za vsakodnevno delovanje in prispevata k večjemu občutku varnosti, samostojnosti in dobremu duševnemu počutju.

Dejstvo: Večina ljudi z duševnimi težavami je popolnoma zmožna skrbeti sama zase. Le majhen delež ljudi, ki imajo hujše oblike duševnih motenj, potrebuje pomoč pri vsakodnevnem funkcioniranju. Takim posameznikom lahko pomaga organizirana podpora preko skupnostnih timov, ki delujejo na področju zdravstvenega in socialnega varstva.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših je pomembno prepoznati, da duševne težave ne pomenijo samodejne izgube samostojnosti. Večina starejših, tudi če se soočajo z depresijo, tesnobo ali drugimi motnjami, lahko ostane samostojna in skrbi zase. Hujše oblike stisk, ki ovirajo vsakodnevno delovanje, zahtevajo ciljno podporo in prilagoditve, ne pa stigmatizacije ali avtomatičnega sklepanja o nezmožnosti. Razumevanje in dostop do ustrezne podpore pomaga ohranjati kakovost življenja in samostojnost starejših.

Dejstvo: To je eden najpogostejših mitov o duševnih motnjah. Dokazano je, da le majhen odstotek ljudi (3–5 %) z duševnimi težavami postane nasilnih. V resnici so ljudje z duševnimi motnjami pogosteje žrtve nasilja, ne povzročitelji, na primer osebe z depresijo imajo do 10-krat večjo verjetnost, da postanejo žrtve nasilnih dejanj ali samopoškodovanja, v primerjavi s splošno populacijo. Zato ni razloga, da bi se kogarkoli bali zgolj na podlagi diagnoze duševne bolezni.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se lahko pojavijo vedenjski izbruhi, napadalnost ali vpitje, kar pa ni znak, da so nevarni ali nasilni. Pogosto so takšni izrazi posledica anksioznosti, frustracije ali strahu, ki nastanejo zaradi upada spomina, začetka demence, izgube orientacije ali občutka nemoči. Takšno vedenje je simptom duševne ali kognitivne stiske, ne značajske lastnosti. Pomembno je, da starejši prejmejo ustrezno strokovno podporo, razumevanje in varno okolje, kar lahko zmanjša napetost, izboljša počutje in prepreči stigmatizacijo.

Dejstvo: Veliko posameznikov, ki se soočajo z duševnimi težavami, je povsem sposobnih za delo in so lahko enako produktivni in motivirani kot njihovi sodelavci brez težav v duševnem zdravju. Nekateri celo izjemno uspešno delujejo v svojih karierah (npr. J. K. Rowling -pisateljica, svetovno znana po zbirki Harry Potter, igralec Jim Carrey, slovenska pisateljica, publicistka, scenaristka, TV voditeljica in humoristka Desa Muck, slovenski radijski voditelj Andrej Karoli, slovenski operni pevec Nace Junkar). Pogosto duševne težave ostajajo skrite zaradi stigme ali strahu pred diskriminacijo. Smiselno delo v podpornem in razumevajočem okolju lahko bistveno pripomore k okrevanju in izboljšanju duševnega zdravja.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se pogosto napačno predpostavlja, da zaradi duševnih težav ali starosti niso več zmožni delovati ali prispevati k družbi. V resnici lahko starejši z duševnimi stiskami še naprej opravljajo vsakodnevne aktivnosti, prostovoljno delo ali druge funkcije, ki jih izpolnjujejo in jim dajejo smisel. Podpora, prilagoditve in razumevanje okolice omogočajo, da ohranijo samostojnost, občutek koristnosti in kakovost življenja, hkrati pa zmanjšujejo občutke izolacije ali nekompetentnosti.

Dejstvo: Za blažje duševne stiske si lahko delno pomagamo z različnimi preventivnimi aktivnostmi, kot so: sproščanje v naravi, vrtnarjenje, igra s hišnim ljubljenčkom, dihalne tehnike in komplementarne metode, iskanje informacij iz preverjenih strokovnih virov, pogovori z bližnjimi, vključitev v lokalne skupine ali centre aktivnosti za starejše, dobra higiena spanja, zdrava prehrana ter telesna aktivnost.

Vendar pa, ko duševne stiske začnejo vplivati na vsakodnevno življenje – npr. slabše funkcioniranje, težja skrb zase, opuščanje rutine, zmanjševanje stikov, spremembe apetita ali spanja – je potrebna strokovna pomoč in zdravljenje. Ustrezno zdravljenje lahko skrajša poglabljanje težav in prepreči dodatna tveganja ter zaplete, kar je pri starejših še posebej pomembno zaradi vpliva na telesno zdravje in ranljivost za morebitne zlorabe.

Kaj to pomeni za starejše: Starejši se pogosto bojijo iskati strokovno pomoč zaradi stigme ali prepričanja, da je duševna stiska “normalna” v starosti. Pomembno je, da vedo, da iskanje strokovne pomoči ni znak šibkosti, temveč ključni korak k izboljšanju kakovosti življenja, samostojnosti in dobrega počutja. Ustrezna podpora in zdravljenje omogočata, da starejši ohranijo aktivno življenje, socialne stike in zmožnost samostojnega odločanja.

Dejstvo: V družbi pogosto prevladuje napačno prepričanje, da so duševne težave trajne in nepopravljive. V resnici pa si ljudje z ustrezno strokovno pomočjo lahko opomorejo. Ozdravitev ne pomeni nujno popolne odsotnosti simptomov, ampak pridobitev strategij soočanja z motnjo, nadzor nad težavami in sposobnost normalnega ali izboljšanega delovanja v življenju – tako kot pri kroničnih telesnih boleznih (npr. sladkorna bolezen, srčna obolenja).

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se pogosto pojavlja prepričanje, da je duševna stiska »neizogibna« ali »normalna starostna sprememba«. Pomembno je, da vedo, da z ustrezno podporo in zdravljenjem lahko izboljšajo svoje duševno zdravje, ohranijo samostojnost in kakovost življenja. Učenje strategij soočanja in dostop do strokovne pomoči omogoča, da starejši kljub starostnim izzivom – kot so kronične bolezni, kognitivni upad ali izgube bližnjih – živijo aktivno, samostojno in polno življenje.

Dejstvo: Zdravljenje duševnih motenj vključuje različne metode in pristope, ki se prilagajajo posamezniku. V nekaterih primerih se uporabljajo zdravila, vendar je kombinacija pristopov najbolj učinkovita – npr. psihoterapija, socialna podpora, prilagojene aktivnosti, zdravljenje telesnih bolezni ali izboljšanje življenjskega okolja. Pot zdravljenja je pri vsaki osebi drugačna: ena oseba lahko doseže izboljšanje samo s psihoterapijo, druga pa potrebuje kombinacijo psihoterapije, zdravil in podpornih ukrepov. Večina zdravil za duševne težave (npr. antidepresivi) ne povzroča odvisnosti in ne spreminja osebnosti.

Kaj to pomeni za starejše: Pri starejših se pogosto pojavlja prepričanje, da zdravila predstavljajo »edino rešitev« ali da njihovo jemanje spremeni osebnost. Pomembno je poudariti, da starejši lahko izboljšajo duševno zdravje z različnimi metodami, pogosto v kombinaciji s strokovno podporo, terapijo in aktivnim življenjskim slogom. Prilagojeni pristopi omogočajo ohranjanje samostojnosti, zmanjšanje stresa in izboljšanje kakovosti življenja, ne glede na starost ali telesne omejitve.

Dejstvo: Pri starejših so lahko izjemno koristni različni pristopi zdravljenja duševnih težav – psihoterapija, psihosocialno svetovanje in medikamentozna terapija. Duševna motnja pri starejših je obvladljiva in ne preprečuje vsakodnevnega funkcioniranja ali ohranjanja kakovosti življenja. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) in druge oblike svetovanja so se izkazale za učinkovite pri zdravljenju depresije, anksioznosti in drugih duševnih stanj pri starejših.

Kaj to pomeni za starejše: Starejši se pogosto bojijo, da zanje ne obstaja pomoč, ali da se njihove težave ne da izboljšati. Pomembno je poudariti, da zdravljenje pri starejših deluje, če je prilagojeno njihovim potrebam in vključuje kombinacijo strokovne pomoči in neformalnih oblik podpore (družina, skupine, socialne aktivnosti). S tem lahko ohranijo samostojnost, zmanjšajo občutek osamljenosti in izboljšajo svoje duševno in telesno zdravje.