Depresija in tesnoba

Vsak od nas je kdaj žalosten, a depresija je nekaj več – dolgotrajno slabo počutje, ki lahko vpliva na vaše telo, misli in vsakdanje življenje. Med starejšimi prizadane vsako tretjo osebo in pogostost se z naraščajočo starostjo veča.

Depresija ali depresivno počutje se lahko kaže na različne načine, zato se lahko naša izkušnja z depresijo popolnoma razlikuje od drugih.

Če ste v zadnjih 2 ali 4 tednih izkusili katerega od teh simptomov, se lahko obrnete na osebnega zdravnika. Zavedamo se, da je lahko težko začeti pogovor o svojem duševnem zdravju, vendar so zdravniki tam, da nam pomagajo in nas ne obsojajo. Podporo lahko poiščete tudi v lokalnem centru aktivnosti za starejše, pri psihologu, socialni delavki ali drugi usposobljeni osebi.

Predvsem je dobro vedeti, da je depresija v starejši dobi obvladljiva in da njeno zdravljenje izboljša kakovost življenja. Na žalost pa je depresija pri starejših pogosto obravnavana kot normalen del življenja in kot sestavni del staranja, zato je tudi spregledana, premalo prepoznana in diagnosticirana. Raziskave so pokazale, da je depresija v starosti povezana s številnimi negativnimi posledicami, kot so slabša kakovost življenja, težave pri vsakodnevnih dejavnostih, telesne pridružene bolezni, prezgodnja umrljivost in kognitivne motnje.

Tesnoba je občutje oziroma notranje doživljanje zaskrbljenosti, napetosti ali strahu, povezanih s tem, kar se dogaja zdaj ali mislimo, da bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Majhna, občasna in obvladljiva stopnja tesnobe je koristna – je del naših notranjih opozorilnih sistemov, ki nas opozarjajo na nevarnost ali druge grožnje. Tesnoba pa postane problem, ko se tesnobni občutki pojavijo nepričakovano ter delujejo preplavljajoče in neobvladljive. Če postanejo občutki tesnobe stalni in začnejo vplivati na vaše vsakdanje življenje, poiščite pomoč in podporo.

V starejši dobi se življenje pogosto postopoma spreminja: z upokojitvijo lahko pride do izgube poklicne vloge in občutka statusa, pogosto se zmanjšajo prihodki, hkrati pa se preoblikujejo družinske in socialne vloge. V tem obdobju so prisotne tudi različne izgube, ki so del naravnih življenjskih ciklov in neizogiben del staranja – od izgube bližnjih do postopnih sprememb v telesnem in psihičnem delovanju. Psihofizična kondicija ni več enaka kot v mlajših življenjskih obdobjih, kar se lahko kaže v večji telesni krhkosti, kognitivnem upadu ter večji ranljivosti.

Vse to vpliva na vsakdanje življenje in lahko povečuje tveganje za osamljenost, pri čemer se lahko v nekaterih primerih pojavijo tudi specifična stanja, kot je demenca. Z zgodnjim prepoznavanjem življenjskih prehodov in izzivov lahko bolje razumemo spremembe in pravočasno poiščemo ustrezno podporo, kar prispeva k ohranjanju kakovosti življenja.

Na duševno zdravje v starejši dobi lahko vpliva več med seboj prepletenih dejavnikov, ki sami po sebi ne pomenijo bolezni, temveč predstavljajo okoliščine, v katerih se lahko poveča ranljivost za pojav depresije ali tesnobe.

Med pomembnejše sodijo življenjski dogodki in izgube, ki so v tem obdobju pogostejši, na primer: smrt bližnje osebe, ločitev, selitev otrok od doma, spremembe v zdravju, zmanjšanje samostojnosti, selitev v dom za starejše ali izguba vozniškega dovoljenja.

Pomembno vlogo imajo tudi socialno-ekonomske okoliščine, kot so: nižji prihodki, finančna stiska, nezmožnost kritja osnovnih stroškov (npr. zdravljenja ali ogrevanja) ter večja odvisnost od pomoči drugih, kar lahko omejuje občutek varnosti in samostojnosti.

Na duševno počutje vplivajo tudi socialni odnosi in mreže: redkejši stiki z družino ali prijatelji, osamljenost, konfliktni odnosi ali izguba socialne mreže ter pomanjkanje čustvene in socialne podpore.

Del dejavnikov so tudi telesni in zdravstveni vidiki, kot so kronične bolezni, spremembe v delovanju telesa in možganov, dedna nagnjenost k depresiji ali tesnobi ter možni stranski učinki zdravil.

Pri tem je pomembno poudariti, da se depresija in tesnoba lahko pojavita v vseh življenjskih obdobjih; raziskave pa kažejo, da so ženske v povprečju nekoliko bolj izpostavljene kot moški.

Kronične telesne bolezni in dolgotrajne zdravstvene težave lahko pomembno vplivajo na duševno počutje v starejši dobi. Tesnoba se pogosto pojavlja skupaj s kroničnimi bolečinami, kot so artritis, bolečine v hrbtu ali migrene, pa tudi ob nekaterih drugih zdravstvenih stanjih, kot so motnje delovanja ščitnice ali sladkorna bolezen.

Telesne bolezni se pogosto prepletajo z duševnim zdravjem, zato se lahko tesnobi pridruži tudi depresija. Pri delu starejših oseb z izrazitejšo anksiozno motnjo se lahko sočasno pojavi tudi depresivno razpoloženje.

Na počutje vplivajo tudi spremembe v vsakdanjem življenju, ki lahko spremljajo kronične bolezni, na primer manj socialnih stikov ali omejene dejavnosti, ki so prej prinašale zadovoljstvo. Podoben učinek imajo lahko tudi večje življenjske spremembe, kot sta prehod v domsko oskrbo ali hospitalizacija, saj lahko vplivajo na občutek nadzora nad vsakdanom.

Če opazite, da vam primanjkuje energije, volje ali veselja do vsakdanjih dejavnosti, ali pa ste pogosto pretirano zaskrbljeni, napeti in imate občutek notranjega nemira, so to lahko znaki depresije ali tesnobe.

To se lahko kaže na primer takole:

Meta, ki je bila prej samostojna in dejavna, začne opažati izrazito pomanjkanje energije. Vsakodnevne aktivnosti, ki jih je prej opravljala brez težav, kot so priprava obroka, pospravljanje in skrb za dom, ji postajajo vse bolj naporne. Postopoma se začne umikati tudi od dejavnosti, ki so ji bile nekoč v veselje.

Janez je bil v preteklosti zelo družaben in je rad obiskoval različne dogodke. V zadnjem času pa se vse bolj umika iz družabnega življenja, izogiba se srečanjem in socialnim stikom. Tudi srečanja z bližnjimi mu predstavljajo napor, izgublja pa tudi zanimanje za pogovor in dejavnosti, ki so ga prej veselile.

Greta je pogosto zaskrbljena in napeta. Veliko razmišlja o svojem zdravju, skrbi jo za vnuke in za prihodnost, pogosto brez jasnega razloga. Težko se umiri in sprosti, kar vpliva tudi na njen spanec in vsakodnevno delovanje.

Tone je pogosto razdražljiv in hitro vzkipljiv. Ob manjših vsakodnevnih situacijah se hitro vznemiri, pri čemer sam težko razume ali nadzoruje svojo odzivnost.

Marta ne vidi več smisla v vsakdanjih dejavnostih. Nič je več ne veseli, postopoma opušča aktivnosti in stike z drugimi. Kljub podpori bližnjih in širše socialne mreže se umika vase, pogosto pa jo spremljajo občutki praznine, osamljenosti ali izgube smisla.

Žalovanje je naraven odziv na izgubo, zlasti ob smrti bližnje osebe ali drugih pomembnih življenjskih izgub. V takih situacijah ljudje pogosto doživljajo žalost, ki je vezana na konkreten dogodek in se s časom postopoma umirja. V procesu žalovanja se posameznik postopno prilagaja spremenjeni življenjski situaciji.

Za žalovanje je značilno, da so ob občutkih žalosti pogosto prisotni tudi prijetni ali toplejši spomini na izgubljeno osebo. Ti spomini lahko prinašajo tudi občutek povezanosti z osebo, ki smo jo izgubili. Ljudje v procesu žalovanja lahko še naprej doživljajo zadovoljstvo ob nekaterih vsakodnevnih dejavnostih ter ohranjajo odnose z drugimi. Samospoštovanje pri tem praviloma ostaja ohranjeno.

Depresija pa je duševna motnja, pri kateri so občutki praznine, brezupa ali globoke žalosti dolgotrajni in pogosto prevladujoči. Zmanjša se interes za dejavnosti, ki so človeka prej veselile, hkrati pa se lahko pojavijo tudi občutki manjvrednosti in znižano samospoštovanje.

Čeprav lahko zelo intenzivno ali dolgotrajno žalovanje pri nekaterih ljudeh preide v depresivno stanje, žalovanje samo po sebi ni duševna motnja, temveč normalen in naraven proces soočanja z izgubo.

Pomembno je, da občutkov tesnobe ali depresije ne potiskamo na stran in ne pričakujemo, da bodo izzveneli sami od sebe. Brez ustrezne podpore se lahko težave sčasoma okrepijo. Če bi si na primer zlomili nogo, bi poiskali zdravniško oskrbo – enako velja tudi za duševne stiske.

Depresija in tesnoba sta stanji, ki ju je mogoče zdraviti. Na voljo je več oblik pomoči in podpore za duševno zdravje, pri čemer je pogosto najučinkovitejša kombinacija različnih pristopov.

Psihoterapija, pogosto imenovana tudi pogovorna terapija, je oblika zdravljenja duševnih stisk, ki temelji na psiholoških pristopih – kjer je redni osebni pogovor ključni element, in ne na zdravilih. Med psihoterapevtskimi srečanji posameznik raziskuje svoje razpoloženje, čustva, misli in vedenje, kar mu omogoča večji nadzor nad čustvenimi odzivi in življenjskimi izzivi. Na ta način se uči učinkoviteje soočati z zahtevnimi situacijami ter razvija zdrave strategije in veščine za obvladovanje stresa in težav. Pogovorne terapije delujejo tudi pri starejših in imajo nanje blagodejni učinek.

Šentjanževka je zelišče, ki ga nekateri uporabljajo kot podporo pri blažjih oblikah depresivnega razpoloženja. Na voljo je brez recepta v lekarnah in trgovinah z zdravo prehrano.

Kljub temu so dokazi o njeni učinkovitosti omejeni in niso enotni, prav tako ni vedno jasno določeno, kateri odmerek je ustrezen za posameznika. Pomembno je tudi vedeti, da šentjanževka lahko vpliva na delovanje drugih zdravil, saj lahko zmanjša njihovo učinkovitost ali spremeni njihov učinek.

Zato je pred uporabo šentjanževke priporočljiv posvet z zdravnikom ali farmacevtom, še posebej, če že jemljete katerokoli terapijo.

Redna sprostitev lahko prispeva k boljšemu počutju pri depresiji in tesnobi. Tehnike, kot so vodena sprostitev ter nežne oblike meditacije, pomagajo umiriti telo in misli ter zmanjšujejo napetost.

Pomembno je, da posameznik izbere oblike sproščanja, ki mu ustrezajo. Pri izrazitejši depresivnosti ali občutkih notranje praznine globoke, intenzivne meditacije niso primerne za vse. V takih primerih je priporočljivo začeti s krajšimi, vodenimi in bolj prizemljenimi tehnikami sproščanja ali se o izbiri posvetovati s strokovnjakom.

Med bolj usmerjene pristope sodi tudi čuječnost. Čuječnost pomeni zavedanje in neobsojajoče sprejemanje sedanjega trenutka – biti »tukaj in zdaj«. Lahko pomaga pri obvladovanju stresa, zmanjševanju napetosti, preprečevanju izgorelosti ter izboljševanju čustvenega ravnovesja.

Takšne tehnike so lahko še posebej koristne pri blažjih do zmernih oblikah tesnobe in depresivnih stanjih, pa tudi pri vsakodnevnem stresu in nespečnosti.

Posebej blagodejen je tudi stik z naravo. Sprehodi v gozdu, planinarjenje, vrtnarjenje ali preživljanje časa z živalmi lahko pomagajo pri umski razbremenitvi in zmanjševanju stresa. Povezanost z naravo deluje pomirjujoče ter prispeva k boljšemu razpoloženju in občutku notranjega ravnovesja. Vrtnarjenje spodbuja usmerjeno pozornost in občutek zadovoljstva ob spremljanju rasti rastlin, skrb za hišne ljubljenčke pa lahko zmanjšuje občutek osamljenosti ter krepi občutek povezanosti in umirjenosti.

Kot smo že izpostavili v prejšnjem poglavju, se tesnoba in depresija pri starejših pogosto ne pojavita izolirano, temveč v kontekstu različnih izgub – izgube bližnjih, zdravja, socialnih stikov, vloge v družbi ali občutka koristnosti.

Te spremembe se pogosto odražajo tudi v vsakdanjem življenju, kot je na primer: umikanje od ljudi, zmanjšana aktivnost, izguba energije in pomanjkanje volje za opravljanje aktivnosti, ki so nas prej veselile, motnje spanja ali stalna zaskrbljenost. Takšni vzorci lahko dodatno porušijo vsakdanji ritem in zmanjšajo občutek smisla, kar poglablja občutke praznine, negotovosti in notranjega nemira.

V takšnih okoliščinah ima vsakodnevna rutina pomembno varovalno vlogo. Ne gre le za zapolnjevanje časa, temveč za ustvarjanje občutka predvidljivosti, varnosti, smisla in vpliva nad lastnim življenjem. Redni obroki, spanje, gibanje, stik z drugimi ljudmi ali dejavnosti, ki imajo za posameznika pomen, pomagajo ohranjati notranje ravnovesje in dajejo dnevu strukturo. Prav ta občutek urejenosti lahko zmanjša intenzivnost tesnobe ter preprečuje poglabljanje depresivnih občutij.

Enako pomembna je tudi socialna povezanost. Izgube in spremembe pogosto vodijo v umikanje in osamljenost, kar pa duševno stisko še poglablja. Podporne skupine in skupine za samopomoč niso le prostor srečanj, temveč prostor pogovora, razumevanja, sprejetosti in izmenjave izkušenj. V njih posameznik lahko prepozna, da v svojih občutkih ni sam, kar zmanjšuje občutek izoliranosti, hkrati pa pridobi nove veščine soočanja z vsakodnevnimi izzivi.

Povezovanje z drugimi ljudmi in ohranjanje dnevne strukture delujeta kot pomembna zaščitna dejavnika duševnega zdravja. Skupaj krepita občutek pripadnosti, lastne vrednosti in vpliva na svoje življenje – kar je še posebej pomembno v obdobjih, ko se zdi, da je veliko stvari izven našega nadzora.

Če vas skrbi za prijatelja ali sorodnika, pri katerem opažate znake depresije ali tesnobe, je pomembno, da se odzovete. Pogovor je lahko dober začetek, čeprav se ga včasih ni lahko lotiti – še posebej, če oseba običajno ne govori o svojih občutkih.

V takih trenutkih ni pomembno, da najdete “prave besede”. Že to, da izrazite skrb, pokažete zanimanje in pripravljenost prisluhniti, lahko pomeni veliko. Lahko omenite, kaj ste opazili in zakaj vas to skrbi, pri tem pa ohranite spoštljiv in ne obsojajoč pristop.

Ni potrebno, da ponujate rešitve ali se spoznate na diagnoze. Včasih je najbolj dragoceno, da ste ob osebi in ji daste vedeti, da ni sama. Če o stiski še ne želi govoriti, to sprejmite. Najbolj pomembno je , da vaš bližnji ve, da ste na voljo in da se lahko k vam obrne, ko bo pripravljen.

Pomagate lahko na več načinov:

• Prisluhnite in pokažite razumevanje.
  Že čas, ki ga namenite osebi in jo sočutno ter brez obsojanja poslušate , lahko pomembno zmanjša občutek osamljenosti in nerazumljenosti, ki pogosto spremlja depresijo in tesnobo.
• Ohranjajte stik.
  Tudi preprosta sporočila, telefonski klici ali občasni obiski lahko pomagajo, da oseba ostaja povezana z drugimi in se počuti manj izolirano.
• Spodbujajte iskanje strokovne pomoči.
  Osebo lahko spodbudite, da se obrne na osebnega zdravnika ali druge strokovnjake za duševno zdravje. Če je zanjo lažje, ji lahko ponudite tudi spremstvo na pregled kot obliko podpore.
• Spodbujajte majhne korake in vsakodnevne dejavnosti.
  Skupni sprehodi, preprosto druženje ali načrtovanje in izvajanje skupnih manjših aktivnosti (npr. priprava obroka, nakup v trgovini, ipd.) lahko pomagajo pri postopnem vračanju v vsakdanji ritem, obvladovanju vsakdana in krepitvi občutka povezanosti.

Podpora bližnji osebi z depresijo ali tesnobo je lahko zelo dragocena, hkrati pa tudi čustveno zahtevna. Pri tem je pomembno, da ne spregledate tudi lastnega počutja.

Če oseba govori o samopoškodovanju ali samomoru, izraža občutke popolnega brezupa ali če opazite, da se njeno stanje hitro in izrazito slabša je pomembno, da ukrepate takoj. V takšnih trenutkih ne ostajajte sami v izvajanju podpore in v zaskrbljenosti, temveč čim prej poiščete strokovno pomoč.

Obrnete se lahko na osebnega zdravnika, dežurno zdravstveno službo ali službe nujne medicinske pomoči. Če je situacija akutna ali življenjsko ogrožajoča, pokličite 112.