Kaj je stigma in kaj starizem

Stigma se odraža kot strah pred drugačnostjo in nesprejemanjem nekaterih skupin prebivalstva, kar vodi do diskriminacije in zanikanja človekovih pravic. Diskriminacija pomeni krivično obravnavanje ljudi na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti, zmanjšane zmožnosti, zdravstvenega stanja ali drugih značilnosti, kot je pripadnost določeni skupini.

Miti so široko razširjena, pogosto napačna prepričanja, ki se predstavljajo kot »resnice«. Temeljijo na poenostavljenih razlagah, strahu, neznanju ali tradiciji in imajo pogosto obliko splošnih trditev.

Primeri: »Duševne motnje so sestavni del staranja«, »V starosti te vse boli, si nejevoljen in nič ne moreš«, »Zdravljenje v starosti se ne splača, ker nima učinka«, »Pozabljanje je prav tako del starosti«

Stereotipi so razširjena, ustaljena, preveč poenostavljena in pogosto napačno prepričanja ali predstave o določeni osebi ali skupini ljudi. So posplošene predstave ali »mentalne bližnjice« o določeni skupini ljudi. Nanašajo se predvsem na lastnosti, vedenje ali sposobnosti posameznikov. Stereotipi so torej posplošene podobe ljudi.

Primeri: Ljudje s težavami v duševnem zdravju »so za svoje stanje krivi sami«, »so nevarni in nepredvidljivi«, »potrebno jih je zapreti v psihiatrično ustanovo«, »ne morejo biti samostojni in so odvisni od drugih«. »Starejši so depresivni in je povsem običajno, da tudi pijejo alkohol«.

Predsodki nastanejo, ko sprejmemo in ponotranjimo stereotipe, brez kritičnega razmišljanja, ali je tako prav. Ponavadi jih spremljajo negativna čustva.

Primeri: »Osebe z depresijo so zgolj lene, nočejo delati in se okoriščajo s socialno pomočjo«, »Ljudje s shizofrenijo so nevarni in bi morali biti zaprti«, »Starejši so napadalni in agresivni, morajo biti v domovih«

Diskriminacija pa se kaže kot konkretno in odklonilno vedenje do osebe, na katero se nanašajo stereotipi in predsodki.

Primeri: »Kot delodajalec nikoli ne bi zaposlil osebe z depresijo, ker so nesposobne delati«. »Prav tako ne bi zaposlil osebe nad 50 let, saj nikoli ne veš, kako pogosto bo na bolniški in ali je sploh še učinkovita pri svojem delu«.

Diskriminacija na področju duševnega zdravja in staranja se lahko kaže na številnih področjih življenja. Oseba ima lahko manj možnosti za zaposlitev, napredovanje ali šolanje, težje dostopa do aktivnosti v lokalni skupnosti, njene zdravstvene težave so lahko spregledane, deležna je lahko neprimerne nege ali zanemarjanja. Kaže se lahko tudi v izogibanju, izključevanju ali neenakovredni obravnavi.

Stigma se oblikuje kot seštevek številnih dejavnikov, zlasti mitov in negativnih stereotipov, ki so povezani z ranljivimi skupinami prebivalstva.

Na področju duševnega zdravja in staranja se tako strokovnjaki kot osebe s težavami v duševnem zdravju in njihovi bližnji soočajo s stereotipi ter predsodki. Predsodke do starejših oseb imenujemo starizem. Gre za specifično oblika stigme do staranja.

Stigma dokazano vpliva na slabše okrevanje, duševno dobrobit in blagostanje oseb s težavami v duševnem zdravju. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (2024) je učinek stigme in diskriminacije na osebe s težavami v duševnem zdravju sledeč:

• manj je verjetno, da bi poiskali zdravstveno oskrbo, ko jo potrebujejo;
• imajo nižjo kakovosti življenja in živijo v brezupu;
• so manj samozavestni in bolj nagnjeni k osamljenosti;
• težje gradijo odnose ali imajo družino;
• so bolj nagnjeni k mislim o samomoru;
• težje dobijo delo, študirajo ali imajo urejene bivalne pogoje-stanovanje;
• živijo do 20 let manj kot ostala populacija;
• pogosto se izogibajo iskanju pomoči, kar jih izpostavlja večjemu tveganju za razvoj telesnih bolezni in poslabšanj duševne motnje.

Ločimo štiri vrste stigme:

Stigma do duševnih motenj ter starizem običajno prinašata osebam izkušnje in občutke sramu, krivde, brezupa ter izogibanja pri iskanju pomoči in sprejemanju podpore Ljudje z izkušnjo duševne motnje pravijo, da ima stigma celo hujše posledice na njihovo duševno počutje kot simptomi duševne motnje. Starejše osebe doživljajo, da ima nepriznavanje njihove vrednosti močne posledice na njihovo počutje in duševno zdravje. Duševno zdravje starejših oseb je pogosto prezrto, neopaženo in mnogi od tistih, ki potrebujejo pomoč, je ne poiščejo in ne prejmejo zdravljenja.