Kako se stigma ohranja?

Stigma se ohranja in krepi zaradi nepoznavanja in pomanjkanja družbene pozornosti do področja duševnega zdravja. Norost ima dolgo zgodovino, medtem ko je koncept duševnega zdravja mlad komajda petdeset let, v Sloveniji celo mlajši. Tisočletna prepričanja o norcih, kot posebni kategoriji prebivalstva, ki je bila obravnavana v velikih zavodih in izključena iz družbe zagotovo prispeva k ohranjanju stereotipov in predsodkov.

Prevladujoč institucionalizem ter zakoreninjeni predsodki krepijo in ohranjajo njihovo javno podobo o drugačni, o »drugi« kategoriji prebivalstva, ki je praviloma nesposobna, nekompetentna in nevarna. Podoben družbeni odnos se je obdržal do starih in staranja, saj je denimo še do nedavnega zanje veljal stereotip, da jim po upokojitvi “poteče rok trajanja”.

V luči bolj vključujoče družbe in dobrobiti posameznikov, ki imajo težave v duševnem zdravju, se z njimi starajo ali pa so le-te prezrte v pozni starosti, so torej nujne intervencije v spremembo družbenih stališč in vedenj. Področje, ki ima dokazano močan vpliv na razmišljanje in vedenje ljudi, so množični mediji.

Večina ljudi, ki področja duševnega zdravja ne spremlja, z njim nima izkušenj ali ne pozna nikogar z duševno motnjo, se informira iz virov, ki so jim najbližji v vsakdanjem življenju. Najpogosteje so to množični mediji, različne prireditve (gledališče, koncerti, ipd.), reklamna in marketinška panoga ter podobni viri. Večina ljudi ne obiskuje kongresov, konferenc, ne hodi na strokovne posvete in ne bere strokovnih člankov ali raziskav s področja duševnega zdravja. Skratka, se redko poučijo iz virov, ki predstavljajo verodostojen vir informacij o duševnem zdravju in staranju. Vsakodnevni viri močno vplivajo na stališča do duševnega zdravja in staranja. Lahko prispevajo k razumevanju in pozitivnemu odnosu ali pa k odklonilnemu odnosa do staranja in duševnih motenj. Zaskrbljujoče so upodobitve oseb z duševnimi motnjami, ki so netočne in škodljive, kar vodi v diskriminacijo in zavira okrevanje teh oseb. Prav tako negativno upodabljanje starejših oseb, kot bolnih, odvisnih od pomoči drugih ter nesposobnih in nekompetentnih ustvarja in ohranja vtis, da večina starejših ne zmore skrbeti zase in predstavljajo družbeno breme.

Direktno naslavljanje pomeni neposredno naslavljanje oseb z diagnozo, kot njihovo osebnostno lastnostjo – na primer, da osebi z diagnozo shizofrenije rečemo »shizofrenik«, s čimer vse njene lastnosti posplošimo zgolj na njeno zdravstveno stanje – tj. shizofrenijo.

Enačenje posameznika z njegovo oviranostjo pomeni pripisovanje nove socialne identitete ter oblikovanje nove družbene skupine »duševno motenih« ali »duševno bolnih«. S poudarjanjem diagnoze se izognemo razmišljanju, da imajo posamezniki s težavami v duševnem zdravju tudi spretnosti, talente, socialne veščine, da so torej v »nečem dobri« ali pa da imajo v življenju povsem običajna pričakovanja. Duševna motnja nikakor ni referenca posebne družbene skupine.

Prav tako se je treba izogibati uporabi teh terminov pri starejših, ki so oboleli za duševno motnjo, saj gre za označevalce identitete, na primer: »duševno bolan starejši«, »senilni starejši«, »dementen starejši« ali »depresivni starejši«.

Ti izrazi so slabšalni in povečujejo stigmo, enačijo osebo z boleznijo ter zmanjšujejo njeno avtonomijo. Priporočena raba je »starejše osebe, ki živijo z demenco/duševno boleznijo/depresijo«.

Poleg tega je najbolje ne opisovati starejših oseb z izrazi, kot so »obremenjen z«, »žrtev« ali »trpi za« duševno boleznijo, saj ti izrazi posredno vrednotijo duševna stanja in jih samodejno enačijo z negativno kakovostjo življenja. Takšno označevanje lahko prav tako nakazuje, da je duševna bolezen nekakšen greh ali zločin, pri čemer marginalizira osebe z duševnimi motnjami in odraža družbeni strah pred duševnimi motnjami.

V psihiatrični sleng uvrščamo izraze, ki so v splošno javnost in medije preneseni iz psihiatrične stroke. Tipični primeri so: »manijak«, »shizo«, »depra«, »norec«, »shizofrena situacija«, »paranoičen odziv« in podobno. Vsesplošno izražanje v psihiatričnem žargonu je sporno iz več vidikov:

• je diskriminatorno do ljudi, ki trpijo zaradi resnih težav v duševnem zdravju in so bili diagnosticirani kot taki,

• vsebuje moralno konotacijo, negativno sodbo in neodobravanje,

• je posmehljivo, šaljivo, rahlo nespoštljivo in žaljivo, občasno tudi vulgarno in

• spominja na čase, ko so posameznike s težavami v duševnem zdravju videli kot zveri, spake in nakaze.

Psihiatrični žargon se običajno uporablja za opis družbenih situacij ali vedenj, ki so nenavadna, bizarna, nevsakdanja, so neetična ali nehumana in niso v skladu s splošnim vrednostnim sistemom.

V neprimerno naslavljanje starejših uvrščamo izraze, ki nosijo slabšalno konotacijo manjvrednosti ali nekompetentnosti, kar prispeva k podcenjevanju in razvrednotenju starejših oseb. Med slednje gre za izraze kot so »stari«, »starci«, »seniorji«, »geriatriki«, »mamka«, ki prispevajo k razvrednotenju starejših oseb.

Podobno so problematični tudi izrazi, ki staranje opisujejo katastrofično, kot so »srebrni tsunami«, »tsunami staranja« ali »sivi val«, saj vzbujajo strah in negativno, katastrofično konotacijo. Ti izrazi bi morali biti nadomeščeni z bolj nevtralnimi in spoštljivimi, kot so »demografske spremembe« ali »starejša populacija«.

Z uporabo teh izrazov se starejše osebe pogosto izključuje, marginalizira in izolira. Takšna raba jezika odraža družbeni strah pred staranjem in zanikanje univerzalnega in neizogibnega procesa staranja.

Miti in napačna prepričanja o staranju, duševnem zdravju in duševnih motnjah pomembno prispevajo k ohranjanju stigme. Zaradi njih lahko težave spregledamo, jih pripišemo starosti ali pa ljudi z duševnimi stiskami obravnavamo skozi stereotipe namesto skozi njihove dejanske potrebe in izkušnje.